Večino svojega življenja je preživela na ulici in v zakloniščih skupaj z mamo in s tremi mlajšimi brati. Na neki točki je bilo tako hudo, da je mama Inocente odpeljala do mostu in želela, da skupaj skočita v smrt, a je hči to preprečila.

Pred nekaj leti pa se je zgodba dekleta obrnila v drugo smer: dokumentarista Sean Fine in Andrea Nix Fine sta se odločila posneti dokumentarec o njej in njenem umetniškem ustvarjanju. Zdaj je ekipa prejela oskarja za najboljši dokumentarni kratki film in Inocente ga je na bleščeči prireditvi v dvorani, polni hollywoodskih zvezd, prevzela skupaj z avtorjema.

Kot je Inocente pojasnila v pogovoru za revijo Vice, je ozadje zgodbe takšno: oče je njo in njene tri brate ugrabil in jih pretihotapil iz Mehike v ZDA. Mami je dejal, da jo bo prišel iskat pozneje, a se to ni nikoli zgodilo, zato je za njimi nekako prišla sama. Oče je bil po tem izjemno nasilen, nekega dne so poklicali policijo in kmalu so ga izgnali iz države. Živeli so v hiši očetove sestre, zato so otroke z materjo kmalu vrgli na ulico in pristali so v zavetišču. A tam zanje ni bilo vedno prostora, včasih so morali spati tudi v parku, mama je največkrat bedela ob njih.

Kot je še povedala Inocente v omenjenem intervjuju, se med snemanjem dokumentarca ni zavedala, koliko bo spremenil njeno življenje. Vzpostavile so se povezave, ljudje s podobnimi zgodbami ji pošiljajo sporočila podpore. "Moje življenje je zdaj precej dobro. Moja umetnost je opažena, v New Yorku bom imela poleti razstavo, nekaj del mi je uspelo prodati, zdaj imam stanovanje in posvojila sem dva zajčka."

Upa, da bo dokumentarec o njej spodbudil ljudi k temu, da bodo želeli pomagati - ne le njej, ampak vsem, ki jih film predstavlja: vsem otrokom, ki so brez domov in so hkrati umetniki in priseljenci.