Še celo genovski nadškof je nekoč izjavil, da Vatikan sicer nasprotuje kloniranju ljudi, da pa 'bi lahko v primeru Sophie Loren naredili izjemo'. Foto: EPA
Še celo genovski nadškof je nekoč izjavil, da Vatikan sicer nasprotuje kloniranju ljudi, da pa 'bi lahko v primeru Sophie Loren naredili izjemo'. Foto: EPA
Sophia Loren
Sophia Loren nekoč: dekle, ki je odraščalo v hudi revščini, je do 14. leta menda veljalo za grdega račka. Foto: EPA

Letos se je večno mesto svoji divi oddolžilo: Lorenovi so izročili nagrado za življenjsko delo in organizirali celo vrsto prireditev na čast petdesetletni karieri igralke, ki velja za "največji italijanski izvozni artikel za testeninami". "To je prvič, da sem v domovini dobila nagrado za ves svoj opus; upam, da sem jo zaslužila,“ je bila v svojem zahvalnem govoru pikra igralka v črni Armanijevi obleki.

73-letna zvezda filmov, kakršna sta bila Matrimonio all'italiana (Zakon po italijansko, 1964) in C'era una volta... (Bilo je nekoč …, 1967), je v petek, ki je bil “dan Sophie Loren”, odgovarjala na vprašanja iz 700-glave množice zbranih oboževalcev. Dama nenazadnje še vedno velja za sekssimbol – redno jo uvrščajo na sezname najlepših zemljank, lani pa se je tudi slekla za sloviti Pirellijev koledar, v katerem se ponavadi znajdejo veliko mlajša dekleta.

Svetu jo je predstavil Carlo Ponti
Sofio Villani Scicolone, ki je odrasla v najrevnejšem predmestju Neaplja, je na lepotnem tekmovanju “odkril” in iz anonimnosti potegnil 22 let starejši filmski producent, s katerim se je pozneje tudi poročila – Carlo Ponti. Za svoje delo je prejela okoli 60 različnih nagrad, med njimi dva oskarja. Prvega ji je Akademija prisodila leta 1962 za vlogo z vojno zaznamovane matere v neorealističnem filmu La Ciociara.

Večino njenih filmov je produciral njen mož, največkrat, trinajstkrat, pa je na velikem platnu z njo zaigral Marcello Mastroianni. Po desetletjih predaha ju je pred kamero leta 1994 spet združil Robert Altman, in sicer v svoji satiri na modni svet, Prêt-à-Porter.

A. J.