Film, o katerem smo na MMC že poročali, so na Lidu pospremili režiser ter igralca Natalie Portman in Vincent Cassel. Prelestna 29-letna Natalie v filmu igra vlogo primabalerine, njen antipol predstavlja čutna Mila Kunis, Cassel pa ima vlogo direktorja Newyorškega baleta.

Mi smo zasedbi in virtuozu Aranofskemu, ki je tu predlani pobral zlatega leva za Rokoborca, prisluhnili na ekskluzivni tiskovni konferenci.

Po Rokoborcu ste zdaj postregli s Črnim labodom, lahko potegnete kake vzporednice med filmoma?
DA: Da, filma sta dejansko zelo povezana. Nedvomno obstajajo podobnosti baleta z wrestlingom – pri obeh gre za intenzivne psihološke elemente, ki temeljijo na fizikalnosti. Črnega laboda z Rokoborcem tako lahko gledamo kot zaključeno celoto, a vsaka zgodba ima svojo lastno naracijo. Ker gre tu za dvojnost dveh različnih likov (črni in beli labod), gre za globljo psihološko raven.

Natalie, vi ste kot deklica trenirali balet, ampak ste ga pozneje opustili. Kako težko se je bilo vrniti v ta svet in se pripraviti na vlogo?
NP: Z Darrenom sva prvič govorila o tem filmu leta 2002. Tako da je ideja zorela kar sedem let, jaz pa sem se počasi privajala na vlogo. Šest mesecev pred začetkom snemanja sem začela intenzivno trenirati po pet ur na dan. Vse skupaj je bilo zelo ekstremno, vloga je zahtevala popolno disciplino in fokus. Ampak bilo je fantastično, saj smo bili vsi v neki taki skupinski zoni.

G. Aronofsky, cel film sloni na baletu, kar je zelo specifičen svet. Se bojite kritik s strani baletne skupnosti?
DA: Popolnoma sem preplašen, te plesalke so nevarne. (smeh) A za vse podrobnosti je odlično poskrbel naš koreograf Benjamin Millipied, gre pa res za zelo težaven, popolnoma izoliran svet. Po navadi, ko naznaniš, da bos snemal film o določeni skupnosti, so vsi iz te skupnosti navdušeni in želijo pomagati, tu pa nam je cel baletni svet zaprl vrata pred nosem, nihče ni vračal klicev. Šele po dolgem prepričevanju Benjamina nam je nekako uspelo.

Natalie, kaj je težje, odgovarjati vedno znova na ista vprašanja novinarjev ali stati ure in ure na prstih?
NP: Odgovarjati na ista vprašanja je kar velik izziv.
DA: To pomeni, da si želi domiselnih vprašanj, tako da, prosim ...

Darren, kaj za vas pomeni odpreti Beneški filmski festival?
DA: Tako velika čast je, da je Marco (Müller, programski direktor Mostre, op. A.) izbral nas, da odpremo festival. To je najstarejši, najodličnejši festival na svetu in postavljen v enega najlepših krajev na svetu. Zato smo zadnje mesece garali 24 ur na dan, tako da sem na letalu na poti sem v bistvu spal več, kot v vseh zadnjih dneh skupaj.

Natalie, Črni labod temelji na Labodjem jezeru in na ruski baletni šoli. Ste v pripravah morda tudi sami obiskali Bolšoj?
NP: Ne, sama nisem šla na baletne predstave v Rusijo, Darren in Benjamin pa sta šla tja. Ampak mislim, da sem malce lahko črpala tudi iz lastnega ruskega porekla, saj je bila moja babica ruska Romunka in je bil ta ruski duh, smisel za dramo, vedno prisoten v naši družini.
DA: No, ja, jaz sem šel v Rusijo, a sem bil popolnoma razočaran, ko sem odkril, da ima rusko Labodje jezero – srečen konec! Mislil sem si, kaj hudiča se dogaja? To je vendar Rusija! (smeh) Ampak ja, Rusija, Dostojevski in Čajkovski so imeli ogromen vpliv na ta film.

Vincent, kaj ste se vi naučili o baletu iz tega filma?
VC: Kaj sem se naučil o baletu? No, sicer sem balet sam nekaj časa treniral, a pravi baletniki so nekaj drugega. Za to moraš biti poklican. Balet ti mora biti na prvem mestu, saj moraš delati vsak dan, boli kot vrag, pa še nobenega denarja ni v tem (smeh).

V filmu je izjemno zanimiva raba rožnate barve, ki se tu pojavi na zelo temačen način. Vajeni smo namreč, da rožnato vedno povezujemo z nečim živahnim, glamuroznim, spomnimo se samo na Seks v mestu ... A tu ni tako.
DA: Dobro opažanje. Že na samem začetku snovanja filma smo začeli razmišljati o barvni paleti in uporabi barv. Seveda bosta bela in črna močno zastopani, saj le gre za belega in črnega laboda. Razdelali in razčlenili smo prav vsak prizor in rožnata je preprosto naravna barva za balet, zato smo jo povezali z nedolžnostjo baletnih plesalk. V filmu ima poseben pomen še zelena, ki je barva demonov, gozda, teme in spolnega prebujenja. Zanimivo je pozorno spremljati interakcijo barv iz prizora v prizor.

Zdi se, da so pri tem filmu vsi osredotočeni samo na tisti razvpiti lezbični prizor ...
DA: V bistvu se zdi, da NIHČE ni osredotočen na ta prizor, glede na to, da po njem še nihče ni vprašal ... (smeh).
NP: Ko mi je Darren pred leti rekel, v tem filmu boš igrala spolni prizor sama s seboj, sem si mislila, da je ideja zanimiva. Gre za raziskovanje ega, umetniškega ega, narcisoidnosti. Prizor se mi je zdel zanimiv in pravi psihološki izziv.
DA: No, jaz imam malce drugače v spominu ta najin pogovor. Ko sem ji prvič povedal za seksualni prizor, je ona odgovorila: »Zakaj?!«, jaz pa sem ji odvrnil, da ne vem, zakaj, da pač bo v filmu. (smeh)

Natalie, se vidite vi osebno bolj kot beli ali črni labod?
NP: Ne vidim se zares ne kot prvi ne kot drugi. Gledam pa na belega laboda kot tistega, ki želi ugajati, ustreči drugim, in črnega kot tistega, ki zadovoljuje sebe, ugaja sam sebi. Osebno pa se trudim zadovoljiti samo sebe, ne pa pustiti, da drugi to počnejo zame.