Novi kubanski film je naslovljen preprosto Viva Cuba (Naj živi Kuba) in poskuša, tako zatrjuje njegov režiser, "problematiko izseljenstva ločiti od političnih vprašanj". In čeprav to zveni približno tako logično kot kubanska cigara brez tobaka, pa odziv mednarodne publike dokazuje, da je Cremata s svojo zgodbo uspel odpreti nekatera vsestranska vprašanja in presegel meje kubanskega nacionalnega vprašanja.

Film je prejel nagrade na filmskih festivalih po vsem svetu, od Nemčije do Gvatemale, Tajvana in Francije, ter celo posebno nagrado otroške žirije na lanskem festivalu v Cannesu. Vse glasnejše so tudi govorice, da bi film v torek utegnil dobiti nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film (res pa je, da se že zgolj za nominacijo letos poteguje rekordnih 58 filmov).

V filmu 12-letna Malu na Kubi noče ostati zato, ker bi bila tako zadovoljna s tamkajšnjo politično ureditvijo, je za Associated Press poudaril Cremata, ampak zato, ker je navezana na svoje prijatelje in spomine, ki so v njej neločljivo povezani s Kubo. Ko sliši, da ju mati namerava preseliti (nikoli ni povedano, v katero državo), se odloči zbežati na vzhodno obalo otoka, kjer njen oče dela kot svetilničar.

Čeprav se v domovini s težavo izseljenstva srečuje na vsakem koraku, Cremata pravi, da bi s svojo filmografijo rad nagovoril širše občinstvo, ne le svojih rojakov. Čeprav je študiral v ZDA, se je prostovoljno vrnil v domovino (ameriška filmska industrija se mu zdi »plastična«) in tam leta 2001 posnel svoj prvi celovečerec, komedijo Nada (Nič). Film Nada, ki se ukvarja s podobno tematiko kot Viva Cuba, je bil zamišljen kot začetek trilogije; za preostala dva dela, Nadie (Nihče) in Nunca (Nikoli), režiser še išče sponzorje.