S fenomenom aleksandrink se je Metod Pevec ukvarjal dve leti in pol. To ni le zgodba o aleksandrinkah, ampak tudi njihovih otrocih in varovancih, ki se jih spominjajo kot materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Foto: Film Aleksandrinke
S fenomenom aleksandrink se je Metod Pevec ukvarjal dve leti in pol. To ni le zgodba o aleksandrinkah, ampak tudi njihovih otrocih in varovancih, ki se jih spominjajo kot materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Foto: Film Aleksandrinke

Dokumentarni film Metoda Pevca, ki je navdušil že na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je režiser prejel vesno za najboljši dokumentarni film, si je ogledalo povprečno 9,6 odstotka ali 177.800 gledalcev, starih nad 10 let, oziroma 21-odstotni delež vseh gledalcev televizije v času filma. Tisti, ki so zgodbo o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji Slovenk v Egipt, zamudili, si lahko to ponovno ogledajo v ponedeljek, 26. decembra, ob 11.30 na 2. programu Televizije Slovenija, ali pa v MMC-jevem spletnem arhivu.


Metod Pevec je zgodbo Aleksandrink predstavil skozi spomine treh stoletnih aleksandrink, ki so se pogosto nerade in z bolečino v srcu spominjale emigracije v Egipt iz časov, ko so zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike ženske množično zapuščale Vipavsko dolino. "Aleksandrinke so precej drugačen film. Veliko je razlogov, da so drugačen film. Prvič je to film, ki vstopa v svet, ki je bil do zdaj poln nekih tabujev; poln približnih resnic; poln celo neresnic. Zame je bilo snemanje nekaj posebnega, ker sem vstopil v svet zelo starih ljudi, ki so se vedno spraševali o svojem otroštvu, o svojih bolečinah iz najbolj rosnih dni. Skratka, v tem filmu sem imel občutek, da se je odprl en razpon od rojstva do tako rekoč smrti. In da so ljudje govorili o stvareh. Marsikdaj, ko sem stal za kamero in poslušal, sem bil ganjen in šokiran," o filmu pravi režiser.