Včeraj je v japonske kinematografe prišel film Za tiste, ki jih imamo radi, ki v izrazito pozitivni luči prikazuje japonske samomorilske pilote; scenarij zanj je napisal 74-letni pisatelj in nacionalistični guverner Tokia Šintaro Išihara. Film prihaja ravno v obdobju, ko se japonska vlada nagiba k glasovanju o reviziji ustave, ki je šestdeset let po koncu druge svetovne vojne strogo omejevala vsakršno vojaško delovanje države.

Za tiste, ki jih imamo radi je resnična zgodba o lastnici restavracije, ki se je med vojno prelevila v nekakšno materinsko figuro za mlade može, ki so se urili za to, da bodo z razstrelivom naložena letala treščili v ameriške letalonosilke.

Velikopotezni spektakel
Čeprav Išihara na Japonskem slovi kot velik domoljub (zavzema se na primer za obvezno petje himne v šolah), visokoproračunska produkcija (stala je 1,8 milijarde jenov) prvih gledalcev ni navdala z narodnim ponosom. "Nikoli se ne bi bili smeli zaplesti v vojno," je bil vtis večine Japoncev, ki so si film že ogledali.

Ni alegorija Iraka
Režiser Šinjo Taku poudarja, da s filmom nikakor ni skušal poveličevati skrajnih taktik, kakršne je uporabljala medvojna oblast. Tako režiser kot scenarist pa zanikata, da bi skušala s filmom vleči vzporednice z novodobnimi samomorilskimi napadalci.

Taktiko pilotiranja letal v ameriške letalonosilke je obupani admiral Takejiro Oniši uvedel proti koncu vojne, ko je bila Japonska tik pred tem, da izgubi oblast nad Filipini. Uspeh prvega takega podviga leta 1994 je sprožil vpoklic množice fantov in v pičlih nekaj mesecih do konca vojne je šlo na ta način v smrt okrog dva tisoč pilotov (potopili so 34 ameriških ladij).