Sama si v filmu namreč išče slovenskega fanta, s katerim bi si lahko ustvarila družino in dom. Toda pade v zajčjo luknjo in znajde se v »Mamalandiji«, kjer sreča Slavoja Zajčka, ki jo s pomočjo ugank popelje v svet vsakovrstnih slovenskih moških. Tam pa odkrije, da so celo najbolj znani med njimi, pesniki, politiki, tatovi, tudi serijski morilci, vse življenje ostali usodno navezani na svoje mame.

Film je režiral Miha Čelar, avtor dokumentarcev Moj čudoviti um in Hitlerjeva biblija, projekt pa je nastal v produkciji produkcijske hiše Astral film, v sodelovanju s Produkcijsko skupino Mangart, Slovenskim filmskim centrom in RTV Slovenija.

Kako ste vzpostavili prvi prvi stik s projektom dokumentarnega filma Mama je ena sama? Mislim predvsem na temo matere. Kaj vas je pri tem tako zelo pritegnilo?
Stik oziroma ideja je potekala iz dveh smeri. Prva smer je moja osebna izkušnja. Pred petimi leti sem se namreč ločil. Imel sem štirideset let in pred sabo še lep del življenja. Naenkrat sem si začel zastavljati kup vprašanj, na katere nisem našel odgovora. Iskanje odgovorov je tako postalo projekt mojega življenja. Tako sem se priključil neki terapevtski skupini, kjer so bili ljudje mojih let. Nekateri so bili ločeni, nekateri so imeli težave z vzpostavljanjem zvez z nasprotnim spolom, nekateri so padali iz zveze v zvezo in tako dalje. Tam sem bil tri leta. In ta tri leta sem imel priložnost opazovati, kaj vse zaznamuje človeka, kaj vse prinaša človeku težave, probleme. Prišel sem do spoznanja, da ima zelo veliko moških matere, ki imajo v sebi močan moment, tako zelo močan, da jih zaznamuje za vse življenje, da si zaradi tega niso sposobni ustvariti družine, poiskati partnerice, funkcionirati s partnerico ... Sicer gre za en tak stereotip, pa vendarle. Sam sem imel drugačne težave v družini, moja mama, skratka, ne spada med te matere. No, to temo sem začel študirati in ugotovil sem, da tak odnos, kjer se mama nikoli ne umakne, kjer oče ne opravi svoje funkcije, kakor temu reče dr. Vesna Godina, ni tako zelo redek, in da tovrsten odnos ustvarja človeka, ki se mu reče patološki narcis. Takšni ljudje imajo lastnost, da se želijo nenehno uveljavljati, potrjevati, hrepenijo po socialnem aplavzu, skratka se vrivajo v ospredje, ker to preprosto potrebujejo. V Sloveniji, kjer smo tako in tako vsi skregani med seboj, kjer so primarni medsebojni odnosi na zelo nizki ravni, je tega zelo veliko. Mama pri nas je na enem takem zelo visokem piedestalu. In to ves čas naše zgodovine. No, in ko je v to zgodbo vstopila še Tatjana, glavni lik v filmu, je bila zgodba zaokrožena. Na eni strani moja osebna izkušnja, moje raziskovanje tega problema, na drugi pa Tatjana s svojim krogom prijateljic in znank, katerim je skupna lastnost, da ne najdejo fanta, da nimajo resne zveze, da pa če že imajo fante, ti prihajajo iz tujine.

Slovenci smo torej popolnoma nesposobni moški? Pa saj, za vraga, imamo takšne vzornike!

Ne, ne, nismo nesposobni. Se je pa v nadaljnjem raziskovanju izkazalo tako grozljivo dejstvo. Ja, kot ste rekli, na vseh področjih življenja v Sloveniji so v ospredju liki, ljudje, moški, naši vzorniki, o katerih se učimo celo v šoli, ki imajo problem tega patološkega odnosa. No, to je bil tudi glavni motiv za razvijanje zgodbe, iz katere je nastal dokumentarni film.

Mama je v slovenski kulturni tradiciji zelo močna. Saj ni treba tako zelo daleč nazaj, tako daleč stran. Dovolj je iti do Cankarja, do Vrhnike ...
Dr. Vesna Godina pravi, da gre za problem, ki je zgodovinsko pogojen. Na Slovenskem očetje, moški, nikoli niso bili lastniki, se pravi lastniki zemlje, produkcijskih sredstev, nekih vrednosti, niso bili delodajalci, ampak tisti, ki so delo iskali. Predvsem obdobje pred prvo svetovno vojno je tisto, ki nas je zaznamovalo. Moški so preprosti šli s trebuhom za kruhom.

Tako kot Cankarjev oče, ki je šel gozdarit v Bosno ...
Pri Cankarju je še en drug fenomen, o katerem bi nekoliko pozneje. Skratka, mama je imela že tako in tako tistih svojih deset otrok, in ko je oče prišel domov, ji je naredil še kakšnega. In tako vse do konca ali kolikor jih bo Bog pač dal. Mama je bila torej sama. In bila je vse. Bila je vzgojni steber družine. V nekem takem družbenem smislu, to je sicer dejal že dr. Janez Rugelj, pa se z njim strinjam, moški, ki nima premoženja, ki nima neke obče družbene vrednosti, zelo težko pristopi k ženski, kajti njegova samopodoba je seveda načeta. Zato je lažje kaj spiti, dobiti pogum in ogovoriti žensko, kar pa spet ni v redu, ker to vodi v alkoholizem. Ta spet prinaša nove probleme, nove odsotnosti. Prinaša odsotnost očeta, ki sicer je, v resnici pa ga ni nikjer. Dobimo mamo, ki je jezna, besna, nezadovoljna kot ženska in kot žena, ki sicer ima tam nekoga, pa si z njim nima kaj pomagati.

In v tem trenutku se pojavi sin ...
Ja, pride do vzpostavitve nadomestnega partnerstva. Zagrenjena mama iz svojega sina naredi nadomestnega moškega, nadomestnega očeta, nadomestnega partnerja. In ko mu naloži še občutek krivde, je revež pečen za vse življenje. No, tako nekako bi bilo to videti na zgodovinski platformi. Nov čas pa je čas resničnostnih šovov, čas patološkega narcizma, kjer pa moški, ki imajo neko podstat, blazno prosperirajo v družbi, ker se vse vrti okrog njih, v to seveda vlagajo tudi ogromno energije in dajejo videz atraktivnosti in uspešnosti. Zasedajo položaje in tako kakor vladajo družbi. Lahko so to tudi kakšni zabavni umetniki, ki se ves čas spopadajo s tem, ali bodo delali ali ga bodo samo pili, ki ves čas nihajo med manično in še kakšno drugo vrsto depresije. Zanimiv primer se mi je zgodil v Kopru, kjer smo že imeli predpremierno projekcijo filma in je potem po koncu filma k meni pristopil Marko Brecelj in rekel, da točno tak je pa on. In sem mu dejal, da mogoče že, toda on družbi ne dela škode, ni nikomur škodljiv. Morda je to zanj osebno res problem, verjamem v to, toda s svojimi problemi ne obremenjuje drugih.

Ves čas govoriva o slovenski situaciji. Kako pa je s tem drugod?
Ja, zanimivo, ko sem hodil po svetu in tam predvajal film, ki še ni bil v celoti realiziran, ko se v Sloveniji še ni našel nihče, ki bi ga financiral, so mi dejali, da je te vrste patološki narcizem prisoten tudi pri njih. Tudi v zgodovinskem pogledu. Aleksander Veliki je osvojil pol sveta, se klatil po svetu, če tako rečem, ker ga je doma čakala mama, ki je v resnici vladala, Napoleona je na njegovih pohodih spremljala mama, ki je tam kar na poti svoje hčere možila z mogočnimi vladarji. Hitlerju, recimo, je pri osemnajstih letih za rakom umrla mama. Njegov zdravnik, Jud mimogrede, je pozneje napisal, da še nikoli ni videl tako žalostnega človeka. Skratka, to je bila ena taka raziskava, ki smo jo ob tem naredili, v film pa je nismo uvrstili.

Zakaj?
Hja, meni osebno se to zdi zelo zanimivo in meni je to zelo blizu, ampak za gledalca pa morda malce preveč grobo, kruto.

No, Aleksander Veliki in Napoleon prihajata iz mediteranskega bazena. In o tem fenomenu matere in očeta, njunih vlogah, je pisal že Predrag Matvejević v Mediteranskem brevirju.
Ja, Mediteranu je skupna ena značilnost: čaščenje Marije. In to ne velja le za Mediteran, ampak tudi za latinskoameriške države. Tudi tam častijo Marijo. In kaj je še skupno vsem tem državam, ki sodijio v mediteranski bazen in v latinsko Ameriko in častijo Marijo, kaj je še njihova značilnost? Predvsem za latinskoameriške države to velja: prisotnost diktatur! Tam nastopajo različni očetje naroda. In ti vladajo seveda brez volitev, brez demokracije, nato jih vržejo z oblasti in pridejo novi diktatorji, novi očetje naroda. O tem bi se spet navezal na dr. Vesno Godina. Rekla je nekako takole: če imaš očeta, ga najprej postaviš na piedestal, pozneje v puberteti pa je oče še vedno oče, le njegova podoba se spremeni. Ni več idealiziran oče.

In to ne velja le za fante, ampak tudi za punce, kajne?
Ja, seveda. To velja za oboje. No, če nadaljujem: če pa očeta ni, nastopi v prvi fazi hrepenenje po očetu, in to je zelo močno, druga faza pa nikoli sploh ne pride. Takega človeka ves čas prežema hrepenenje po idealnem moškem, ki bi dal življenju neko trdnost. V družbah, kjer je to izrazit pojav, pridejo na površje tipi, ki pravijo in obljubljajo, da bodo vse rešili, le slediti jim je treba. In seveda, za vse, kar ni v redu, kar je narobe, so krivi tisti na drugi strani. Take družbe nimajo pravih predstavnikov, nimajo moških, ki bi bili sposobni kritičnega in treznega razmišljanja. Tako zgodbo smo imeli mi leta 1941, ko so nekateri sledili Rupniku, drugi pa, ne vem, Kardelju. Jaz osebno verjamem, da je v tej nekritičnost do vodje, v tem pomanjkanju izkušnje očeta, v tem otroškem hrepenenju in že kar naivnem iskanju trdnosti v življenju, skrit mehanizem, zaradi katerega taki tipi uspevajo in nas vodijo celo v državljanske vojne. Mi smo jo imeli, Hrvati so jo imeli, pa Italijani in Španci, da o latinskoameriških državah sploh ne govorim. Menim, da je patološki narcizem velik problem. In z njim se je treba spopasti, se ustaviti, razmisliti, malce vprašati ... Navsezadnje je v vseh nas določena mera nezadovoljstva, jeze do oblasti.

Zanimivo, vselej govorimo o vaterlandu, nikoli o mutterlandu, vselej o očetnjavi ...
Ja, očetnjava! Seveda! Toda nočem s prstom kazati na ženske, mame, jih kriviti, saj so ta arhetip vsi po vrsti zlorabljali: od cerkve do komunistov. Vzorec je pri obojih isti: umakneš kritičnega in samostojno mislečega očeta iz družbe, ga nadomestiš z očetom, ki živi tam nekje na nebu, mamo pa postaviš za glavno vrednoto. V ozadju pa postavljaš pravila. V bistvu gre za neko prevaro.

Zanimiva je ta dolina Save Bohinjke, kjer mnogo žensk še vedno govori na fanta. Ena od teorij, zakaj je tako, je ta, da so bile tam preprosto ženske tiste, ki so vodile kmetije, gospodarstvo, da so nadomeščale moške, ki so, ali bili v vojskah ali pred vojskami bežale in tako naprej, in da so preprosto prevzele vlogo moških v dobesednem pomenu te besede.
Ja, je pa težava, čeprav verjamem, da se na koncu vselej izide, tako kot je treba, in da je na koncu vsa stvar uravnotežena. Namreč, prepričan sem, da družba in svet v neki idealni obliki funkcionirata na principu moške odgovornosti in moške sile, če tako rečem, ki jo v skrajni sili moški lahko uporabi. Problem pa je, da moški niso uvedeni v družbo tudi moralno. Oče naj bi v nekem svojem očetovskem poslanstvu uvedel sina v življenje, mu predal izkustvo, znanje ... Sin naj bi postal sprva enakopraven partner, sicer mlajši, pozneje pa bi od očeta prevzel odgovornost vodenja in uravnavanja. V nasprotnem primeru ostane vse na mami, ki pa mu teh izkušenj in izzivov ne more predstaviti, ne more mu predati zgledov vodenja ... Nekaj skratka manjka. Sin sicer odraste, ne postane pa odrasel moški.

Kaj naj potemtakem stori sin, kaj naj stori mama?
No, mi smo naredili v filmu eno raziskavo. Poiskali smo nekaj žensk, ki obvladajo določeno področje. Vsaka je na svojem področju malce razrešila s tem likom, se pravi ženske, ki ne vstopa v arhetipski lik posesivne in trpeče matere, ki se okorišča s svojo vlogo in ne išče benificij. Vsaka naj bi skratka v vseh pogledih poskrbela zase. Recimo na področju samopodobe, da se ceni in se ima rada, in da poskrbi za svojo uresničenost, pa najsi bo ta uresničenost strokovna, ustvarjalna ali kakršna koli že. Skratka ženske, ki ne vežejo vse svoje potrditve na to, da so matere, da od otrok zahtevajo, da ji služijo kot mami, čeprav to že dolgo ni več. Zdrava ženska z zdravimi pogledi na življenje lahko oblikuje svoje življenje v odnosu do sebe in družinskih članov. Mislim, da je to dovolj in da za to ni treba imeti partnerja. Seveda je super, če ga imaš in če je to partnerstvo dobro, če vsak opravlja svojo funkcijo. To bi znalo delovati. Če pa nam to ne uspe, bi se verjetno k besedi spet priglasil dr. Rugelj in dejal, ja, saj moških ni.

Imeli ste že nekaj projekcij po Sloveniji. Kako so se odzivale matere? Ženske?
To je zanimivo. Ja, bili smo že v Mariboru na festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC, pa na portoroškem festivalu slovenskega filma, bili smo pa tudi že v Kranju, v neki knjižnici smo imeli projekcijo in tam se mi je zdelo najbolj zanimivo. Bilo je nekaj deset gledalcev, recimo trideset, od tega trije moški. Mislil, sem, da bo po v pogovoru po projekciji prišlo do različnih konfrontacij, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Mame so bile tiste, ki so se odzvale s poznavanjem problema, bile so prve in edine, ki so se spraševale, kaj narediti, kako se tega problema lotiti. Kaj še lahko naredimo, so se spraševale. Namesto da bi se tega problema lotili mi, moški, so spet odgovornost prevzele ženske. Kapo dol! Bil sem zelo presenečen. In prav veselim se naslednjih projekcij in pogovorov po njih.

Glavni lik Tatjana se znajde v zajčji luknji. Tako kot Alica v svoji čudežni deželi.
Ja, in ko ste prej omenili očetnjavo, vaterland in tako dalje, ste zadeli v bistvo naslova. Za slovenski trg smo se odločili za naslov Mama je ena sama, za tujino pa smo se odločili za Tatjana in Motherland. Tatjana v Mamalandiji, po slovensko.

Hotel mama! Veliko je takih, ki meni, da je obstoj hotela mama v odgovornosti in lasti ekonomske situacije. Sam menim, da gre zgolj za izgovor. Pa vi?
Kaj pa vem? Saj je tudi veliko takih, ki menijo, da je službo nemogoče najti. In je zato morda niti ne iščejo. Pa bi jo radi. Sam je nisem iskal, ker je nisem potreboval, ker sem se odločil za drugačno pot. Menim, da se človeku življenju odvija tako, kakor ga sam notranje čuti in vidi. Če verjame, da nečesa ne zmore, potem res ne bo zmogel, če pa misli in verjame, da gre, da zmore, potem se mu bo to prej ali slej uresničilo. Sam sem šel zelo zgodaj od doma in nikoli nisem razmišljal, da bi se vrnil, da bi podaljševal ta bivanjski odnos s starši. Ker tudi če sem se sposoben sam preživljati, pa živim s starši pod isto streho, ne morem reči, da sem neodvisen. Lahko gre še za tako zelo dober dogovor, pravila, vedno in sčasoma se vanj vrinejo nova pravila. Tako kot nekateri menijo, da obstaja neka sila, kaj jaz vem, družba, država, ki jim je dolžna poiskati službo, pa stanovanje, za njih poskrbeti. Drugi pa menijo nasprotno, da take sile ni, da ne obstaja, da si morajo službo in posel preprosto poiskati sami, stanovanjsko vprašanje rešiti sami. In se preživljati sami, brez staršev. Treba je tozadevno razčistiti. Če nimam službe oziroma če mi je nihče ne da, da bi si jo sam iskal pa res ne gre, potem bom živel pri mami. Seveda obstajajo tudi ljudje z doseženo neko stopnjo izobrazbe, službo, ki jim je ceneje živeti pri mami, si podaljšati otroštvo, in čez recimo kakšnih pet let iti na svoje.

Kaj pa teh pet let?
Hja, kaj pa vem. Če ni prisotnosti tistega, ki bi te brcnil, če ni očeta, ki bi ti pokazal pot, potem boš pač ostal pri mami.

Nanjo vezan in navezan. V redu. Prej nisva končala zgodbe s Cankarjem.
Pri Cankarju ni problem to, da očeta ni bilo doma, da je delal tudi v Bosni, kot ste sami dejali, ampak je njegov problem v tem, da je bil njegov oče pijanec in ženskar, mama pa globoka verna. Izvirala je iz trdne katoliške družine. Sama se je v prisotnosti takega očeta počutila osramočeno. Zanjo je bilo to, da ga je mož popival, skakal za ženskami, velika sramota. Sramota za družino, ime družine, njene otroke. In da bi jih zaščitila pred svojimi občutki, ki jih je imela v odnosu z očetom, jih je obložila s strahotno krivdo. Ker je mama zelo trpela, ker je bilo zanjo življenje eno samo trpljenje in nič drugega, so se počutili krive, ko so jo zapustili. Cankarjeva sestra je, denimo, naredila samomor. Brat je bil nadškof v Beogradu, in verjetno je gojila želje, da bi tudi drugi sinovi, vključno z Ivanom, postali duhovniki. Enako je želela tudi Prešernova mama, ki je imela tri sinove in je vse tri želela poslati v bogoslužje. Mama je Cankarja obložila s tako krivdo do sebe, da je zaradi tega materinega lika bil popolnoma nesposoben vzpostaviti kakršno koli resno partnersko zvezo. Samo če pogledamo njegove ljubice; izbiral je med dvojčicami, med materami in hčerami, med stanodajalkami, ki jim je tudi obljubljal, da se bo poročil z njimi ..., nekatere so že šivale poročne obleke, pa je potem pobegnil in jim posvečal različne anagrame, recimo v Erotiki, v prvi pesniški zbirki. Dr. Slavoj Žižek je, recimo, zapisal, da je vse življenje močil posteljo. Človek je moral biti strašno osebnostno in čustveno bitko, bil je prava razvalina. Hkrati pa smo ga mi povzdignili v enega takega očeta naroda, za nekoga, ki mu še danes sledimo in je neke vrste temelj naše samobitnosti.

Ja, kar njegove literarne vrednosti v ničemer ne zmanjša, midva sva pa spet na začetku!