Film Color me Kubrick, ki je ta teden doživel premiero na festivalu Tribeca, se, podobno kot drama Biti John Malkovich, ukvarja z vprašanji zvezdništva in razprodaje zasebnosti, ki jo to potegne za seboj. Razlika je le v tem, da Malkovich ni “žrtev” javnosti, ampak ravno tisti, ki jo vleče za nos. Malkovich v “resnici bližnji” zgodbi igra sleparskega Britanca, ki kar lepo število ljudi uspe prepričati, da je v resnici sloviti, a odljudni režiser Stanley Kubrick.

Mož, ki je navdihnil film, še zdaleč ni izmišljen: Alan Conway, alkoholik in lopov lahke kategorije, se je v resnici v javnosti vrsto let izdajal za Kubricka, vse dokler ga ni razkrinkal neki časopis. In še po tem je uspel prepričati psihiatre, da je duševno neuravnovešen in se tako izogniti sojenju.

V stiku s svojo žensko platjo ...
Color Me Kubrick je v bistvu “odštekana” komedija, v kateri si sicer resni Malkovich pošteno da duška z močnimi naglasi in s kričečimi oblačili (od najlonk in salonarjev do pižam in izvrstno ukrojenih oblek).

Daljnosežni Casanova
Scenarij za film je napisal Kubrickov osebni pomočnik Anthony Frewin. Producent Michael Fitzgerald pripoveduje, da Kubrick še po smrti dobiva jezna (in malo manj jezna) pisma mladeničev, s katerimi se je njegov dvojnik zapletel v kratkotrajne ljubezenske afere, nato pa jih pustil, ne da bi ti kdaj ugotovili, da so imeli opravka s prevarantom. Fitzgerald je prepričan, da so bili ljudje prevari pripravljeni tako slepo verjeti, ker ima slava v sodobni ameriški kulturi nedojemljivo moč. John Malkovich razlaga, da so se ljudje od trenutka, ko so izvedeli, s kom imajo (oziroma naj bi imeli) opravka, obremenjevali le še s tem, kaj si Kubrick misli o njih, in v njegovo verodostojnost niso več podvomili.

Malkovich pravi, da ga je tako k temu filmu kot k Biti John Malkovich pritegnila želja, raziskati, zakaj in kako se hočejo ljudje ob vsaki priložnosti okoristiti s slavnimi osebnostmi. “Nekdo, ki živi kot Alan Conway, si seveda želi zamenjati življenje s kom res slavnim in enkrat za spremembo pritegniti malo pozornosti. A to velja tudi za večino “povprečnih” ljudi.”