Julie Delpy je pri 37 letih obrnila nov list v svoji karieri: prvič je režirala film, v katerem ima tudi glavno vlogo. In službo producentke. In če to še ni dovolj, je tudi zložila glasbo. 2 Days in Paris, ki ga bodo avgusta predvajali na edinburškem filmskem festivalu, je romantična komedija, v kateri se, podobno kot Pred zoro, Francozinja zaljubi v Američana – tukaj pa se podobnost s filmoma Richarda Linklaterja menda tudi konča. Delpyjeva igra Marion, francosko fotografinjo v New Yorku, ki skuša z romantičnim koncem tedna v Parizu vrniti strast v svoje dveletno razmerje z Jackom. Igralka očitno ne verjame v strogo ločevanje zasebnega in poklicnega sveta: vlogo svojega fanta je dodelila svojemu "resničnemu" bivšemu fantu, Adamu Goldbergu, njena starša pa igrata prav ona – njena starša. Hej, celo njen filmski maček je njen pravi maček.

Naduti Evropejci in vulgarni Američani
Kot je opazilo nekaj ameriških kritikov, film na dan privleče celo vrsto stereotipov o Američanih in Francozih: Jack je tako tipično glasen in aroganten Američan, ki noče jesti ničesar, kar ni ocvrt krompirček, ne spravi iz sebe niti besede v francoščini in je zgrožen nad evropskimi merili za higieno. Moti ga vse od počasnega interneta in nesramnih taksistov pa do kulturnega snobizma in sumljivo dolgega seznama Marioninih 'prijateljev'. Julie je vlogo napisala na podlagi lastnih izkušenj na obeh celinah: "Ko se vrnem v Pariz, sem vsakič prva dva tedna ogorčena nad tem, da se nihče ne smehlja – nato pa kmalu začnem spet brcati napačno parkirane avtomobile in prečkati cesto pri rdeči luči."

Grofica Drakula?
Že proti koncu leta naj bi se Delpyjeva lotila svojega naslednjega projekta, The Countess (Grofica) - temačne gotske zgodbe o grofici Bathory, ki naj bi bila za mit grofa Drakule pomembna vsaj toliko kot Vlad Drakul. Madžarska aristokratinja naj bi namreč v 16. stoletju ubijala device in se kopala v njihovi krvi, da bi odkrila eliksir večnega življenja.

Ana Jurc