Igrano-dokumentarni film, ki je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika, bo danes premiero doživel v Pilonovi domači Ajdovščini, kjer je prav na ta septembrski dan pred 52 leti umetnik sklenil svojo življenjsko pot. Pred pogrebom je ležal v Dvorani prve slovenske vlade in ljudje so mu v velikem številu prišli izreč slovo.

Prav tam se bo danes ob 20.00 na brezplačni projekciji odvrtela predpremiera filma. Ob tej priložnosti bo svoja vrata odprla tudi Pilonova galerija, kjer organizirajo vodene oglede.

Film Skozi moje oči prinaša to, kar obljublja v naslovu. Popelje po Pilonovem življenju, kot ga je doživljal on sam, s tem pa slika tudi čas, v katerem je ustvarjal, in ljudi, ki jih je na svoji poti srečeval. In med njimi je bila cela kopica ustvarjalcev, ki so v svojem času poosebljali eno najplodovitejših umetniških prizorišč na svetu – pariški Montparnasse. Henry Miller, Max Ernst, Giorgio De Chirico, Roland Oudot, André Lhote in Ossip Zadkine so le nekateri, s katerimi je Pilon v času svojega bivanja v Parizu prekrižal poti, nekatere pa celo ovekovečil v fotografskem objektivu. "Mene je očaral ta esprit" pravi režiser. "Pomembno mi je bilo ujeti duh časa in duh Vena Pilona, ki ima izjemno usodo in je velik Slovenec," pove Vrtačnik.

Ideja za film se mu je porodila, potem ko je prebral Pilonove spomine Na robu (Mladinska knjiga, 2008). "Njegovi spomini so me zelo pritegnili, in mislim, da so eni najboljših avtobiografskih zapisov pri nas nasploh. Imel je neverjeten talent za pisanje. Zares so zanimivi in živi zapisi. In kadar prenašamo stvari v film, je pomembno, da je stvar filmična," pojasni režiser.

Osebna izpoved je bila prvi ključni temelj za film, saj osrednje pripovedi režiser ni želel prepuščati interpretacijam strokovnjakov, ampak Pilonu samemu (vsi faktografski podatki, ki povezujejo njegovo življenje, tako izhajajo iz njegovih pisem ali spominov). Drugi temelj je bila prav Pilonova fotografija, v kateri je režiser našel bistveno vizualno podstat za sijajen vpogled v usodo tega neverjetnega umetnika, ki ga je poskus stopanja z najnaprednejšimi svetovnimi likovnimi tokovi popeljal v samo središče dogajanja. "Ključno mi je bilo to, kar sporočam v naslovu – Skozi moje oči. Saj se njegova zgodba pove prek njegovih fotografij. Fotografiral je do zadnjega dne. In to je tisto, kar dela film cinematičen."

V spominih spoznamo tri Pilone; najprej kot slikarja v njegovih pariških letih, kjer je opustil slikanje, kot fotografa, proti koncu še kot prevajalca slovenske poezije. Film sicer oriše vsa tri umetnikova poglavja, osrednji poudarek pa nameni prav dolgo spregledanemu fotografskemu opusu. Razloga za to sta dva, prvi je že omenjena dragocena vizualna razsežnost pripovedi, ki jo bogat fotografski opus omogoča, druga pa pomemben ustvarjalni vrh, ki ga Pilon doseže v fotografiji.

Fotografijo je vzljubil zgodaj, z njo pa ga je seznanil lutkar Milan Klemenčič, eden najnaprednejših fotografov preloma stoletja pri nas. In tudi sicer je Pilona prijateljstvo s Klemenčičem (kot marsikaj drugega je tudi to druženje prekinila prva svetovna vojna, ki je Pilona odvedla do bojišča in na koncu v rusko ujetništvo) pomembno zaznamovalo.

Montparnassovcem naproti
S posebno vnemo se Pilon fotografije loti pozneje v Parizu. V umetniško središče sveta, kamor so že desetletja drli ustvarjalci z vseh koncev, da bi postali del najnaprednejših umetniških tokov, je Pilon prvič prišel leta 1925, ko je imel 29 let. Tedaj je zapisal: "V takih krčih se je zvijalo življenje mnogih montparnasovcev. Poznal sem pa tudi take, ki so se po dolgi omami in bedi povzpeli do visoke slave in blaginje."

Čez nekaj let se je Pilon – doma že dobro sprejeti umetnik, ki je imel za seboj uspešno predstavitev v Jakopičevem paviljonu in gojil naklonjenost Savanov – zapusti "zatohlo provincialno Ajdovščino", kot jo sam opiše, vrnil v Pariz, odločen, da odločno stopi na likovno prizorišče in se tam umetniško dokončno realizira. Njegova pričakovanja se vsaj v slikarstvu ne uresničijo. "Mrzlična menjava tokov in slogov v slikarstvu zadnjih let mi je razjedla vero v moje delo in v slikarstvo na splošno, spremljala me je čudna slutnja, da nastopa nova doba, še tuja mojemu občutju in dotedanji dobi. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Hotel sem postati anonimen in se zliti v množico velemesta. V tem morju slikarjev (...) si nisem upal misliti, da bi tako neotesan živel od svojega slikarstva, zato sem si hotel zagotoviti življenje s trgovino in drugim poslom."

Pilon začne opuščati slikanje, vse bolj pa se posveča fotografiji, ki jo v Parizu postavi v prvi plan. Na Montparnasse 75 si uredi skromno bivališče in fotografski atelje ter temnico. "Na tem novem področju sodobnega izražanja sem upal, da se bom vsaj za silo obdržal na nogah, čeprav nasploh nisem bil posebno vnet za tehniko. Mučil sem se s teorijo optike bolj kot z njeno uporabo v fotografski praksi, to pa je bilo seveda napačno. Z vso vnemo sem se oprijel fotografije, ki se je takrat borila za priznanje kot nova umetnost, bodisi s fotogrami Mana Raya, kompozicijskimi elaborati Blumenfelda, s tenko čustvenostjo Brassaia, ali s surrealizmom Dore Maar (Dalmatinke Markovič). Picasso jo je večkrat naslikal, medtem ko ga je kot večletna prijateljica učila čarodejstva tudi v fotografiranju."

Čeprav je bil Pilonov prispevek k tem prelomnim poglavjem fotografije opažen razmeroma pozno, je v resnici vpet v samo središče dogajanja. Tam se je družil z montparnassovci, bil del tedaj še povečini neznanih imen, ki jih danes uvrščamo v kanon umetnosti 20. in 30. let 20. stoletja, in čeprav se zdi tihi zunanji opazovalec osrednjega dogajanja, je v resnici v fotografijo popolnoma suvereno hodil vštric z najpomembnejšimi premiki v fotografiji. Ob Henriju Cartieru-Bressonu in Andréu Kertészu je bil začetnik reportažne fotografije. Pravzaprav ju je s svojimi nočnimi posnetki pariških kavarn celo za nekaj let prehitel. Pozneje pa je v 30. letih eksperimentiral v avantgardni estetiki ob Manu Rayu, Christianu Schadu in Lászlu Moholyju-Nagyju. Tudi Pilonovi prvi nadrealistični fotogrami nastanejo že leta 1931, dve leti pred Manu Rayem.

Dokumentarni film Pilonove portrete znanih obrazov tistega časa sopostavlja ob portrete taistih oseb, ki so jih v svoj objektiv ujeli slavnejši sodobniki, kot sta Cartier-Bresson in Dora Maar, s tem pa skuša pokazati primerljivo raven, ki jo je dosegla Pilonova fotografija z vodilnimi ustvarjalci tistega časa.

Moje največje priznanje te dobe
Sam sicer svoje kariere ne gradi načrtno, ampak precej skromno prisostvuje k obdobju, ki pomeni enega od vrhuncev fotografske umetnosti. V Parizu razstavlja trikrat na povabilo drugih. V spominih se kot enega dragocenejših trenutkov spominja svoje prve pariške razstave v galeriji Carrefour leta 1934, natančneje, kako je pesnik Paul Éluard ob njegovo fotografijo Maske pritrdil dolg posnetek in mu nanjo napisal posvetilo. "To je bilo moje največje priznanje te dobe," je pozneje zapisal Pilon.

Njegovo delo ni ostalo neopaženo, zdi pa se, da se je tako pri slikarstvu kot pri fotografiji zaradi omajane vere v lastno delo, kot se je sam izrazil, zaviral sam. Kot mu je nekoč André Lhote izročil priporočilo, s katerim naj obišče Pabla Picassa in druge ugledne umetnike, tega Pilon ni izkoristil, "saj si nikoli ni upal potrkati na njihova vrata".

Prijateljstvo z Nestojem Jacomettijem
Tragični vidik Pilonovih prizadevanj v Parizu nemara povzame še eno pomembno poznanstvo v njegovem življenju – z Nestojem Jacomettijem. S Švicarjem sta se v Parizu spoznala v 20. letih in ostala prijatelja vse življenje. Ko je Jacometti postal največji založnik in zbiralec grafičnih del Braqua, Picassa, Mirója, Légerja in Ernsta ter po vojni ustanovil založbo L'Ouvre Gravee, je Pilona imenoval za upravnika pariškega zastopstva založbe. Pilon je bil odgovoren za tiskanje originalnih litografij in grafik umetnikov, njihovo distribucijo po svetovnih galerijah, ter tehnično pripravo in izdajanje vseh katalogov založbe. "Pod pazduho mi je Jacometti potisnil veliko grafično zbirko in poslovno torbo. Ironija usode! Ker nisem znal ali mogel v pravem času tekati po pariških galerijah za lastno korist, sem moral na pozna leta zastopati in zagovarjati slavo drugih. Ali naj se sramujem teh let svojega življenja?” je zapisal o tem obdobju.

Zlasti potem ko si je ustvaril družino z Ano Marie in se jima je rodil sin Dominique, zaradi česar se je Pilon nekoliko odmaknil od kavarniškega in družabnega življenja, se je posvečal v prvi vrsti komercialni fotografiji, s katero je služil kruh, za umetniško pa je zato ostalo manj časa. Pa vendar sta ti dve liniji vselej hodili ena vštric z drugo. Njegov opus je poln, četudi po naročilu ustvarjenih portretov, ki ne morejo skriti poudarkov umetniške fotografije. Nekatera naročila so takšno likovno govorico tudi iskala. Omenimo, denimo, fotografsko delo za knjigo Madeleine Goss-Bolero, ki obravnava življenjsko zgodbo skladatelja Mauricea Ravela.

Pilon je v Parizu živel med letoma 1928 in 1968, ko se je v pozni starosti z družino vrnil domov. Tam je preživel zadnja leta življenja in fotografiral do tako rekoč predzadnjega dne življenja. Ustvaril je obsežen in kakovosten fotografski opus, ki je dolgo časa ostal spregledan. Njegov fotografski opus je prvi temeljito raziskal Stane Bernik za potrebe razstave Pilon pariški fotograf v Mestni galeriji Ljubljana leta 1992. Dve leti je Pilonovo delo strokovno ovrednoteno na mednarodni ravni z veliko razstavo Evropa – Stoletje avantgarde v srednji in vzhodni Evropi, ki so jo leta 1994 postavili v takratni nemški prestolnici Bonnu. V razstavnem katalogu sta reprodukciji njegovih Mask, ki so bile navdih Eluardu, in fotografiji Brez naslova. Študija z rokavico iz 1930.

V aparat ujete impresije zadnjih let
Fotografija je bila njegova ljubica, razmišlja Vrtačnik, ki film sklene z dolgo časa neznanimi barvnimi diapozitivi. V teh prepoznava igrivost, ki se ji je lahko umetnik predal, ko se je na pozna leta nehal obremenjevati z razstavljanjem in kariero.
"Zanimivi so njegovi diapozitivi na stara leta, ko se je čisto spremenil. Tu vidim vzporednico z Instagramom. Na podoben način je opazoval svet, gre za podobne take male impresije. To se mi je zdelo zelo zanimivo, da je nenadoma začel snemati odbleske, luže, nekaj zelo nedolžnega. Instagram je narobe obrnjena nogavica, kjer gre za prevlado podobe nad vsebino, je pa v resnici votla. Pilonove podobe pa se mi zdijo dragocene, ker je tu nekaj intimnega, nekaj toplega. Zato tudi tega ni nikomur povedal."

Zgodba o Pilonu je še ena od mnogoterih podobnih izjemnih poglavij v slovenski (umetnostni) zgodovini in navsezadnje sodobnosti, ki jih doma ne znamo zares ceniti. "To je slovenski simptom, da ne poznamo svojih stvari niti jih ne znamo ovrednotiti. V Lovcih teme sem pokazal, da smo na svetovno ravni začetniki potopov brez skafandra. Prvi smo naredili podvodno fotografijo, prvi smo naredili prenos slike pod vodo, pa nihče o tem kaj veliko ne ve. Medmrežje nas uči, da je začetnik Hans Hass. V Nemčiji imajo trinadstropni inštitut. Pri nas se pa še nihče ni potrudil, da bi to ozavestil, zato sem se jaz usmeril v serijo dokumentarcev. Imamo zamaknjeno percepcijo, kaj je vredno, kaj je pa nekaj lokalnega in se nam zato ne zdi pomembno za mednarodno raven. Ne gre le za Pilona, ampak je tega ogromno. Mislim, da imamo pomanjkanje samozavesti," pravi režiser.

Ustvarjanje filma vidi kot sestavljanje mozaika, katerega kamenčke je skupaj zlagal s pomočjo spominov in pisem (pri čemer mu je ogromno pomagala Irena Mislej), da je pisatelju samemu – kolikor je bilo mogoče – dopustil, da pove lastno zgodbo. Pripoved prepleta z igranimi sekvencami, ki so jih snemali na lokacijah, kjer je umetnik zares slikal. "Mesec dni sem na terenu slikal prostore, kjer je on slikal. Preveril sem vse njegove oljne slike, pri čemer so prišle v poštev le tiste lokacije, kamor še niso posegli elementi sodobnega življenja," pravi. Tudi igralcev ni izbiral naključno, ampak je skušal upoštevati fiziognomije ljudi, ki jih uprizarjajo, kar je pomenilo tudi iskanje naturščikov po ulici (Stanislav Glažar kot Andre Lhoté, Ana Lasič kot Špelca Čopič, Alenka Babič kot Pavla Lutman, Peter Mikša kot Walter Bianchi). Tako je sestavil igralsko zasedbo, ki jo med drugim sestavljajo Robert Prebil, Gaj Črnič, Vesna Kuzmić, Barbara Žefran in Ivan Peternelj.

Kot še eno posebnost filma omenja, da so vsi eksterierji celovečerca posneti na naravni svetlobi, kar po režiserjevih besedah omogoči najvišjo raven fotografije.

Pri uresničitvi filma so pomagali še: strokovni sodelavci Irene Mislej, Tina Ponebšek, Lara Štrumej, Kaja Rosa, Peter Mikša, strokovni sodelavec za slikarstvo in izdelavo reprodukcij slik Vena Pilona Miha Pirnat. Direktorja fotografije sta Uroš Škorič - Škoro in Lea Aymard, mojster osvetljave Boris Orehek, scenografka Urška Dolinar, asistent scenografa Anže Kreč, rekviziterka Erika Bizilj, Vrtačnik je tudi kot umetniški direktor, kostumografka Mateja Lupše Svete, oblikovalka maske Polona Slabe, montažerja Matjaž Jankovič in Vrtačnik, animacije in retušo arhivskih fotografij podpisuje Blaž Zajc, mojstra zvokovne obdelave sta Simon Ržen in Peter Ošlaj, skladatelja glasbe pa Marko Brdnik in Uroš Rakovec.

Izvajalci glasbe so Marko Brdnik (harmonika), Uroš Rakovec (kitara, mandola, mandolina) in Antonio Cagnazzo (klavir). Direktor filma je Robert Končar, naratorji pa Alojz Svete, Miha Pirnat, Robert Prebil, Inti Šraj, Ana Lasič in Barbara Babič.
Film je nastal pod okriljem produkcijske hiše Zavoda Film Horizont, zanj Igor Vrtačnik, koproducent je RTV Slovenija, sofinancer filma pa Slovenski filmski center.

Po predpremieri v Ajdovščini sledi 30. septembra tudi slavnostna premiera v Cankarjevem domu, zatem pa še projekcija 10. oktobra. Konec oktobra prihaja film tudi na redne kinematografske sporede, prihodnje leto pa tudi na spored Televizije Slovenija.