Srdjan Dragojević, režiser kultnih filmov Lepe vasi lepo gorijo in Mi nismo angeli, je s Parado načel zgodbo o starih in novih balkanskih ranah. Film je prejel več mednarodnih nagrad, med drugim nagrado občinstva za najboljši celovečerni igrani film na 62. Berlinalu. Pri nastajanju filma sta kot slovenska koproducenta sodelovala Forum Ljubljana in RTV Slovenija, film pa ste si lahko v soboto ogledali na TV Slovenija 1.

Natančneje povedano: gre za zgodbo o dveh homoseksualcih, Mirku (Goran Jevtić) in Radmilu (Miloš Samolov), ki skušata organizirati parado ponosa v Beogradu, vendar pri tem naletita na srdit odpor nacionalistov. Radmilo sklene pakt z vojnim veteranom Limono (Nikola Kojo), ki v zameno za organizacijo poroke s svojo dolgoletno ljubeznijo Biserko (Hristina Popović) ponudi varovanje parade. V lovu na primerne pomočnike se Limona obrne na nekdanje vojne sovražnike in z Mirkom se podata na nenavadno popotovanje od Hrvaške in Bosne do Kosova.

Bolj "slovenski" film, kot bi si morda želeli
Na to temo je lani, ob slovenski kinopremieri filma, njegova slovenska koproducentka Eva Rohrman izpostavila, da je manjšinskim slovenskim koprodukcijam pogosto očitano, da v njih manjka slovenske kulture - v Paradi pa je "precej Slovenije", skupaj z nestrpnostjo. "Tudi v Sloveniji Parado ponosa varuje policija in pade molotovka skozi okno lokala."

Več kot le film o paradi
"Film je iskrena zgodba o tem, kaj vse je pripravljen človek narediti za pozornost ljubljene osebe, in sicer ne glede na to, katerega spola je," o Paradi pravi njen režiser. "To je film o strpnosti, razumevanju in o tem, da se lahko spoprijateljijo zelo različni ljudje, neodvisno od svoje spolne, narodne ali verske pripadnosti. Zato je Parada veliko več kot film o gejevski paradi. Sámo dejstvo, da je film koprodukcija Srbije, Hrvaške, Makedonije in Slovenije, pove veliko."

Ključna osebnost srbskega filma
Dragojević je eden pomembnejših srbskih režiserjev generacije, ki je na prizorišče prodrla v 90. letih. Njegov prvenec je bila komedija Mi nismo angeli (1992). Z naslednjim filmom, vojno dramo Lepe vasi lepo gorijo (1996), je hkrati pretresel in navdušil kritike in gledalce. Sledili so Rane (1998), dogovor s studiem Miramax in selitev v ZDA. Po vrnitvi v Srbijo je posnel drugi del komedije Mi nismo angeli (2005) in zgodovinsko melodramo Sveti Jurij ubija zmaja (2009), ki velja za najdražji srbski film vseh časov.