Leta 1970 je v Tacnu pri Ljubljani, kjer je sicer živel prvak jugoslovanskega komunizma Edvard Kardelj, nastala prva komuna, kjer so se zbrali mladi dolgolasci in si v napol zapuščeni hiši št. 75 uredili svoje domovanje. Šlo je za skupino hipijev, ki so se zbirali v ljubljanskem Ferantovem vrtu (druga skupina hipijev je pripadala le nekaj sto metrov oddaljenemu Šumiju), večinoma so prihajali iz Primorske in v Ljubljani niso imeli strehe nad glavo.

Skoraj štirideset let pozneje so se nekdanji prebivalci komune povezali in pod vodstvom Jadrana Strleta posneli dokumentarni film Komuna G 7 ali Utopija na robu družbe v režiji Iztoka Toriyja, ki je nastal v Izobraževalnem programu Televizije Slovenija. Pred kamero sta povabila večino sostanovalcev, ki so izrazili svoja doživetja nekdanjih let.

V svojem svetu
Predvsem sta jih vezala prijateljstvo in solidarnost - večina jih je bila brez službe, preživljali so se s priložnostnimi deli, denar, ki so ga zaslužili, pa je bil deloma skupen, deloma pa od posameznika, predvsem pa so veljale "naredi sam" vrednote (torej je bilo - za razliko od današnjih dni - najbolj cenjen tisti predmet, ki ga je nekdo naredil sam). Prebivalci komune s širšo družbo za čuda niso imeli pretiranih težav, policija pa jih je pustila bolj kot ne pri miru, predvsem zato, ker policisti niso vedeli, zakaj gre in so se raje odmaknili.

Amsterdam - hipijevska Meka
Na novinarsko predstavitev dokumentarca je prišel tudi Nizozemec Roel van Duyn, ki ga je Jadran Strle spoznal ob obisku v Amsterdamu. Amsterdam je v "cvetličnih" časih veljal za pravo Meko vseh mladih, ki so se na Nizozemsko kar zgrinjali in potem spali v mestnih parkih. Van Duyn je že pred srečanjem z Strletom gojil zanimanje za Jugoslavijo in njeno samoupravo, o kateri je pozneje spoznal, da je bila le propaganda.

Alegorija o ekološki problematiki - ali vendarle ne?
Tacenski prebivalci so van Duyna povabili v Jugoslavijo in ta je nato na ljubljanski filozofski fakulteti predaval, med drugim pa povedal tudi zgodbo, ki jo je na novinarski predstavitvi ponovil. V malce polomljeni srbščini (česar pa Nizozemcu ne smemo zameriti) smo zbrani slišali zgodbo o revnem paru, ki sreča zlato ribico, ki jima kajpada izpolni tri želje (hišo, pohištvo in denar za vzdrževanje), ob četrti ženini želji po kavi z vanilijevim sladkorjem pa se je ribica razjezila in jima vzela vse. Van Duyn je že takrat z zgodbico želel predstaviti ekološko problematiko, v Ljubljani pa so jo razumeli kot alegorijo na takratne politične razmere.

Gre za še en film, ki predstavlja hipijevsko gibanje sedemdesetih let, ki ni prineslo le razgibanega umetniškega in kulturnega življenja (šumijevci, gledališče Pupiliije Frkeverk, gldališče Glej …), ampak tudi nova politično revolucionarna zavedanja, najbolj očitno izražena s študentskimi demonstracijami leta 1971.

Lejla Švabić