Oglas
Da bi ga dosegel, bi se namreč moral odpovedati ustvarjalni svobodi, kar pa mu ne pade niti na kraj pameti. Režiser, čigar zadnji film Veter, ki trese ječmen je na festivalu v Cannesu osvojil zlato palmo za najboljši film, je namreč dejal, da "hollywoodski filmi vsiljujejo svoj način obdelave".
Socialni realizem je aktualen še danes
Do danes se je Ken Loach uveljavil predvsem kot odličen režiser filmov z družbeno tematiko, njegov režijski slog pa označujejo z izrazom socialni realizem. To velja tudi za njegov najnovejši film Veter, ki trese ječmen, ki pripoveduje zgodbo iz obdobja irskega boja za neodvoisnost od Velike Britanije. Ta je Irsko še posebej pretresal v letih 1920 in 1921. Film izzval precej ogorčen odziv nekaterih britanskih medijev, ki so Kena Loacha obtožili, da je britanske zasedbene sile prikazal kot zelo brutalne in zatiralske.
Napoved Loachevega filmskega sloga je bila že dokumentarna drama Cathy Come Home. V prispevku za BBC-jevo serijo oddaj Wednesday Play iz leta 1966 je Loach podal zgodbo o gospe z imenom Cathy, ki zaradi krivičnega britanskega socialnega sistema izgubi dom, moža in otroka. K snemanju pravih filmov se je Ken Loach preusmeril na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta. Njegov prvi igrani film je bil Kes iz leta 1969, ki prikazuje dečka, ki ga ne more uničiti tudi nenehno zasmehovanje in zatiranje.
Razcvet po dveh sušnih desetletjih
V sedemdesetih in osemdesetih je Loacheva filmska kariera precej stagnirala, na pohvale se je zato režiser lahko navadil šele v devetdesetih. Tedaj je kritiško javnost in zahtevne ljubitelje sedme umetnosti navdušil s filmi, kot so Ladybird, Ladybird, Land and Freedom, Carla's Song in My Name is Joe. Ti so močno ripomogli k temu, da je leta 2003 Kenu Loachu proipadel častni doktorat univerze v Birminghamu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje