Dokumentarni televizijski film Kino, ki je preveč videl je nastal v režiji Igorja Pedička in scenarista Marcela Štefančiča, jr., ki je Slogo opisal kot "otok sredi Ljubljane, otok sredi Jugoslavije, otok sredi socializma".
"Ljubljančani se dobro spominjajo časov, ko so v kinu na Kolodvorski vrteli erotične, seksualne, pornofilme, ki niso le preveč videli (in preveč vedeli), ampak so tudi dajali preveč videti in vedeti."

Erotični film se povzpne na vrh lestvice najbolj gledanih
Vse se je torej začelo s Kozlom v raju, danskim filmom Gabriela Axla iz leta 1962, ki je s 56.084 obiskovalci kina porušil skoraj vse dotedanje rekorde. Zaostal je le za najbolj gledanim filmom tega leta, legendarnim muzikalom Moje pesmi, moje sanje. Tedaj se je Sloga počasi začela preoblikovati v erotični kino – prvi na območju tedanje države. Če ostanemo pri najbolj gledanih filmih, je bil leta 1972 v Ljubljani najbolj gledan Mazurka v postelji režiserja Johna Hilbarda (1970), v letu 1977 pa nemški erotični film Grške smokvice (Siggi Götz, 1977).
Maškarada ni za otroke
Pomemben člen nekdanje repertoarne politike je bila tudi cenzurna komisija, ki je leta 1971 neomajno zavračala film Boštjana Hladnika Maškarada in zeleno luč za predvajanje dala šele tretji, prečiščeni različici, ki jo je spremljal pripis Ni za otroke! Necenzurirano različico Hladnikove klasike so si v Slogi premierno ogledali šele leta 1982.
O kinu, ki je hotel iti do konca
"Sloga je bila kino z jajci in čudežno močjo, napihovala je spolno potenco, postala je velika zgodba, politično nekorektni rajski, utopični otok, na katerega so filmi odvrgli seks, svoje neznosno presežno uživanje, tisto, kar je bilo v njih večje od njih samih. Mar niso oblasti – cenzorji, regulatorji, represivni organi, legije dostojnosti ipd. – vedno prav v seksu videle tisto, kar je bilo v filmu večje od njega samega?" je o legendarnem poglavju ljubljanskega kinematografa še zapisal Marcel Štefančič, jr. Z režiserjem sta si film zamislila kot "mali hommage kinu, ki je preveč videl, jemal vid in omogočal pogled, potemtakem kinu, ki je hotel iti do konca – in ki je potem do konca tudi šel". "Četrte stene ni bilo več. Sloga je odpravila samo sebe. Ko so si ljudje nabavili videorekorderje, so začeli porniče gledati doma, tako da Sloge niso več potrebovali. King Konga je ubila Lepota – Slogo so ubile Strasti."

Pri nastanku filma, ki je posnet pod okriljem Dokumentarnega programa RTV Slovenija in v koprodukciji Matjaža Hama, so poleg Pedička in Štefančiča sodelovali še Stojan Femec in Marko Hočevar, ki sta skrbela za fotografijo, Maja Gaspari za montažo, glasbo podpisuje Vojko Sfiligoj, za zvok je skrbel Marjan Drobnič.