Aleksej Popogrebski je z "globoko psihološko dramo, umeščeno v prepišno arktično pokrajino," med drugim domov odnesel priznanje za najboljši film lanskega londonskega filmskega festivala, glavna igralca pa sta na berlinskem festivalu med drugim skupaj dobila srebrnega medveda za najboljšo moško vlogo.

Kako sem preživel to poletje je filmska adaptacija dnevniških zapisov arktičnega raziskovalca N. V. Pinegina, ki je leta 1912 sodeloval pri Sedovovi tragični odpravi na Severni tečaj. Popogrebski, ki nas prestavi v samoto nekoč pomembne raziskovalne postaje v arktičnem polarnem krogu, je o ideji za film zapisal: "Odpravo so pripravili v naglici, in ko je njihova ladja obtičala v neskončnem ledu, tisoč milj od cilja in najbližje civilizacije, je vodja odprave z mirnim glasom sporočil: 'Torej bomo tukaj preživeli to zimo.' (Na koncu sta bili to dve zimi za posadko in večnost za Sedova. To je bil čas, preden so radio, reševalne akcije s helikopterji in GPS postali potrošniške dobrine.)"

Počasen zdrs v norost
V zdaj skoraj popolnoma opuščeni bazi živita le Sergej (Sergej Puskepalis), izkušeni meteorolog, ki je tu preživel nekaj let in bi se rad le še vrnil k ženi in otroku, ter mladi Pavel (Grigorij Dobrigin), ki je prišel nedavno in predvsem zato, da bi dal duška svoji pustolovski žilici. V neprijazni pokrajini kmalu "silovito trčita dva intimna, nasprotujoča si pogleda na prostor in čas", in nekdanja kolega se počasi spremenita v sovražnika.

Več let geneze
"Scenarije pišem sam, kar mi pomeni najtežji del vsega procesa. Da razvijem zgodbo, dobesedno traja več let. Med procesom protagonisti postanejo del mene. Ali, bolje rečeno, deli mene se izoblikujejo in razvijejo v protagoniste, ki nato prevzamejo lastno življenje, kot posamezna človeška bitja," je o svojem ustvarjalnem pristopu zapisal Popogrebski. Dejansko snemanje filma je trajalo pičle tri mesece.

Film, ki zahteva potrpljenje ... a ga poplača
Počasi tempirana, redkobesedna drama, ki napetost stopnjuje pred kuliso negostoljubne, odprte pokrajine, morda ni namenjena najširši publiki, je pa zato kritike večinoma navdušila: "Zgodbo, prežeto s pomeni, lahko beremo kot brutalno zgodbo o odraščanju, v kateri predstavljata moška surogatno dvojico oče - sin; kot kvazireligiozno preizkušnjo, ko se mora mladi Pavel prebiti skozi pekel na zemlji, da bi se odkupil; ali pa kot epopejo norosti in naravnih sil v stilu Kralja Leara," so zapisali pri Screen International; The New York Times jo je pohvalil kot "izjemno atmosferičen, napet in pretresljiv film surove lepote", žirija festivala v Chicagu pa kot "sijajno odigrano in dinamično inscenirano študijo človeške narave pod pritiskom."