Govorimo o komediji Duck Season mehiškega režiserja in scenarista Fernanda Eimbckeja, ki je obnorela mehiške ljubitelje filma. V filmu se pravzaprav skoraj nič ne zgodi. Spremljamo dva 14-letnika, ki si čas krajšata z videoigricami, "idilo" pa zmoti 16-letna soseda, ki želi pri njiju speči slaščice. Čeprav je sprva videti, da zanimivega popoldneva ob vodenju virtualnega boja med Osamo bin Ladnom in predsednikom Bushem, pospremljenega s pitjem Coca Cole, navdušena kuharica Rita ne more zmotiti, pa se med znanci hitro razvije zanimiv klepet.

Končno je ključno besedilo
Ravno iskrivi dialogi in pikantne osebne izpovedi so glavni čar filma, saj dandanes zares redko najdemo film, ki se lahko pohvali z izjemnim scenarijem. V družbo prijateljev Ulisesa in Flame Rita kmalu pripelje še znanca Moko, ki naj bi ji pomagal pri očitno precej ponesrečeni kuharski akciji, a tudi ta ne more preprečiti katastrofe v kuhinji.

Posebnost produkcije je tudi zelo nezahtevna logistika, s katero so morali opraviti filmarji. Film se namreč v celoti dogaja v enem samem stanovanju, le nekaj zunanjih posnetkov ponudi pogled na okolje, v katerem najstniki živijo.

Vpogled v notranji svet najstnikov
Na prvi pogled skoraj klišejsko najstniško komedijo so kritiki označili s "prestižnim" nazivom ena najboljših študij značajev in prodoren vpogled v najstniško življenje, ki razkrije, da najstniki vendarle ne iščejo zgolj prvih spolnih dogodivščin, pač pa se znajo zaplesti tudi v "razumen" pogovor. Podobnega mnenja kot kritiki so bili očitno tudi gledalci, ki so film počastili z številnim obiskom.

Zadnja – in morda najpomembnejša – potrditev, da je Eimbckeju zares uspel veliki met, pa je bila podelitev filmskih nagrad ariel. Film je namreč pobral kar 11 arielov, najpomembnejših mehiških filmskih nagrad, uvrstil pa se je tudi med nominirance za nagrado independent spirit award (nagrado neodvisnih ameriških filmarjev) za najboljši tuji film.