Idejo sem dobil v Saramagovem romanu o slepcih. V knjigi je scena, v kateri je en dogodek prikazan z dveh zornih kotov. Ta pristop sem torej uporabil, samo da sem sam en dogodek osvetlil s šestih zornih kotov. Gre torej za idejo, ki jo je v Rašomonu uporabil že Kurosawa.
Gre za film, ki se je uvrstil v program Quinzaine, v katerem so prikazani filmi, ki jih izbere od canskega festivala neodvisna komisija režiserjev in drugih filmskin strokovnjakov. Režiser in scenarist Martin Turk je film posnel v koprodukciji Bela Filma in TV Slovenije. Za MMC je Turk povedal, da je idejo za projekt dobil v Saramagovem spisu o slepcih. Tako kot v knjigi gre tudi tukaj za to, da je en sam dogodek osvetljen z vidika več ljudi. Pa Turk ni prvi režiser, ki je uporabil ta pristop. "Gre torej za idejo, ki jo je v Rašomonu uporabil že Kurosawa," pojasni Turk, v javnosti sicer še nekoliko manj znani režiser, ki pa za debitantski film Rezina življenja na Festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2006 prejel nagrado vesna za najboljši slovenski kratki film.
Večna nervoza, a pomoč, ko je ta zares potrebnaZa 12-minutni film je Martin Turk angažiral Vladimirja Vlaškaliča, Majo Gal Štromar, Borisa Cavazzo, Roberta Prebila, Barbaro Žefran, Tigrisa Bravničarja Pešiča, Ivanko Mežan, Marušo Kink in Sofijo Trušnovec. Vsi odigrajo bolj ali manj anonimne like, ki se jim sila mudi skozi življenje in pri tem vsi po vrsti zapostavljajo tiste, ki naj bi jim v življenju pomenili največ. Ko pa nastopi odločilen moment, ko je potrebno dobesedno stopiti na pomoč življenju, se vendar vse odvije 'po regelcih'. Novo življenje je rojeno, krčevito hlipajoči dojenček pa obenem že namiguje na to, da se bo tudi sam pridružil trumi nervoznih in večno nergajočih ljudi.
Pri filmu je kot direktor fotografije sodeloval Bojan Kastelic, scenografija je delo Urše Loboda, kostumi pa Jerneje Jambrek. Kot avtor glasbe se predstavlja Chris Eckmann, masko je oblikoval Anže Košir, producenta sta bila Tanja Prinčič in Samo Radmilovič, koproducentka pa Ida Weiss.
Fascinacija nad minimalno zgodbo
Še ena zgodba iz vsakdanjega življenja torej. Iz tistega vsebinskega žanra, za katerega se zdi, da je v zadnjih letih povsem prevzel slovensko kinematografijo. Zakaj? Martin Turk nam odgovori: "Mislim, da obstaja neka fascinacija nad minimalnostjo vsakdanjega življenja. Dostikrat se ukvarjamo z zateženimi svetovnimi temami, ampak v naši duši bi pa radi videli male zgodbe ljudi, s katerimi se lahko zares poistovetimo." Z zgodbo se je očitno - o tem sodimo predvsem zaradi očitne uspešnosti njene realizacije - poistovetil tudi Turk, ki je tudi tokrat prevzel vlogo režiserja in scenarista. "Do sedaj sem bil pri vseh svojih projektih res režiser in scenarist. Nekako sem imel nekaj idej in se mi je zdelo dobro, da bi jih realiziral. Ne bi pa se branil scenarija drugega avtorja, tako da nikakor nisem mnenja, da moram sam prevzeti obe nalogi," o svojem hkratnem delu v vlogi režiserja in scenarista pove v Trstu rojeni diplomant filmske in televizijske režije na AGRFT-ju.
Svetla točka v mojem 'curriculumu'
V domovini se je Martin Turk prvič uveljavil leta 2003, ko je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za diplomski kratki igrani film Izlet. Na veliki preboj v tujini bo verjetno moral še nekoliko počakati. Če smo povsem realni, tega preboja morda nikoli ne bo. Vendar pa utegne Turkovo kariero spodbuditi ravno uvrstitev njegovega filma v program, ki spremlja veliki filmski festival na Azurni obali. O tem nam spregovori tudi Turk: "Upam, da bo to (nastop v Cannesu, op. P. B.) svetla točka v mojem curriculumu,, ki mi bo omogočila boljšo možnost za predstavljanje v tujini in tako dala tudi možnost za lažjo realizacijo projektov v prihodnosti."
V to smemo verjeti, saj so v programu Quinzaine prve projekcije svojih filmov v Franciji dočakali celo tako veliki režiserji, kot so Werner Herzog, Rainer Werner Fassbinder, Nagisa Oshima, George Lucas, Martin Scorsese, Jim Jarmush, Michael Haneke, Spike Lee in Sofia Coppola. Program je namreč leta 1969 ustanovila Zveza francoskih režiserjev (Société des Réalisateurs de Films), da bi svetu predstavila mlade, perspektivne in ne več tako zelo mlade, a po krivici prezrte režiserje.
Polona Balantič
Idejo sem dobil v Saramagovem romanu o slepcih. V knjigi je scena, v kateri je en dogodek prikazan z dveh zornih kotov. Ta pristop sem torej uporabil, samo da sem sam en dogodek osvetlil s šestih zornih kotov. Gre torej za idejo, ki jo je v Rašomonu uporabil že Kurosawa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje