Takšna pač je (She's Funny That Way, 2014) črpa navdih iz filma Cluny Brown, ki ga je režiral velikan komedije Ernst Lubitsch leta 1946. Novi film ni mojstrovina. Daleč od tega. Je pa najboljši Bogdanovichev poklon klasični hollywoodski komediji vse od uspešnice Zakaj te očka pušča samo (What's Up, Doc?, 1972) z Barbro Streisand v svoji najbolj nezadržno privlačni obliki. Tudi v novem filmu ima šarmantno igralko v glavni vlogi, in težko si je zamisliti film brez čudovite Imogen Poots, ki tej seksi komediji da toliko seksa in komedije (in človečnosti), kot ju premore. Vseeno pa je film daleč pod svojimi vzori, pa tudi pod Bogdanovichevimi najboljšimi filmi, ki v glavnem niso komedije. Ampak posneti klasično komedijo v slogu Lubitscha, Howarda Hawksa, Lea McCareyja ali drugih mojstrov, je očitno Bogdanovichev sveti (komični) gral.

Čeprav je v nasprotju z generacijskimi kolegi, kot so Martin Scorsese, Francis Ford Coppola in Bob Rafleson, ki so črpali navdih iz evropske kinematografije svojega časa, Bogdanovich ostal zvest vzorcem klasičnega Hollywooda, so njegovi največji neuspehi v karieri prav poskusi, da oponaša stari ameriški filmski slog.

Ko bizoni pojejo
Po Zakaj te očka pušča samo se je k romantični komediji vrnil večkrat, vsakič brez uspeha. At Long Last Love (1975) in Dan, ko so se vsi smejali (They All Laughed, 1981) sta bila dva takšna poskusa. Glavni razlog teh neuspehov, ki so očitno narejeni z ljubeznijo, je, da Bogdanovich ni sposoben napisati duhovitega dialoga, brez bleščečih dialogov pa takšen film ne more poleteti. Retromuzikal At Long Last Love je bil ena velikih polomij desetletja. Bogdanovich se je celo v časopisu The New York Times pisno opravičil gledalcem. Burt Reynolds, Cybill Shepherd, Duilio Del Prete in Madeline Kahn naj bi bili lahkomiselni kvartet, ki se med seboj zaljublja in menja partnerje, ampak Bogdanovich jih ni zmogel narediti duhovite ali vsaj dopadljive. Bilo je duhovitosti v pesmih Cola Porterja, le da jih je omenjeni kvartet izvajal z eleganco črede bizonov.

V Dnevu, ko so se vsi smejali se veliko simpatičnih igralcev (med njimi Audrey Hepburn, Ben Gazzara in nesrečna Dorothy Stratten, ki je bila ubita, preden je film prišel v kinematografe) lovi po prelepo posnetem New Yorku kot obupanci v iskanju duhovitega scenarija. Šlo je za zasebne detektive, ki se zaljubijo v ženske, ki jim sledijo, in takšni izumetničeni zgodbi so nujno potrebni šarmantni dialogi, ampak njegovi junaki in junakinje puščajo vtis otrok, ki poskušajo posnemati svetovljanske odrasle. Tudi ljubezensko pismo ustvarjalcem zgodnjih nemih filmov Kino za groš (Nickleodeon, 1976) je pokazalo, da Bogdanovich iskreno ljubi te filme in da obenem ni zmožen poustvariti njihovega anarhičnega fizičnega humorja. Nima "dotika" za to vrsto komedije.

Med temi osebnimi cinefilskimi neuspehi je Bogdanovich snemal tudi dobre filme, ki niso bili poskusi oživljanja starih hollywoodskih žanrov, temveč dela nadarjenega režiserja, ki se je lotil zanimivega gradiva. Izločil bi dva. V Špici (The Cat's Meow, 2001), o usodnem izletu na jahti medijskega mogotca Williama Randolpha Hearsta v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je pričaral slabo vest, zavist, pokvarjenost in čustvene potrebe, ki se skrivajo pod zapeljivo površino starega Hollywooda. Film Maska (Mask, 1985) govori o fantu z deformirano glavo in o tolpi motociklistov, ki skrbi zanj in za njegovo mater. Bogdanovichevi jedrnati in spretni režiji se je uspelo izogniti vseh sentimentalnih pasti, ki so značilnost takšne zgodbe. Nikoli več pa ni naredil tako velikega filma, kot je zgodnja mojstrovina Zadnja kinopredstava (The Last Picture Show, 1971,) občasno duhovit, ampak v glavnem strašno žalosten film o upanju in brezupu v umirajočem teksaškem mestecu petdesetih let prejšnjega stoletja.

Zakaj Izzy ni Cluny
V Takšna pač je (napisanim s koscenaristko Louise Stratten) gre za Izzy Finklestein (Poots), dekle na poziv, ki sebe vidi kot muzo, katere poslanstvo je vdihovanje novega življenja v izgubljene duše, katerih »življenja so prazna in brez magije.« Sanja o tem, da bi postala slavna igralka. Nekega večera jo angažira gledališki režiser Arnold (Owen Wilson). Dobrosrčni Arnold ima navado dajati prostitutkam po trideset tisoč dolarjev, da bi opustile ta poklic in začele novo življenje (»Sem svojevrsten feminist«). Izzy preganja star zaljubljeni sodnik (»Vsaka ženska, ki sem je sreča,l govori kot moja babica,« pojasni, »le ona ne.« ), ki je angažiral zasebnega detektiva, da ji sledi. Izzy gre na avdicijo na Broadway, in seveda se izkaže, da Arnold režira. Še huje, glavno vlogo igra njegova žena Delta (Kathryn Hahn), v katero je zaljubljen pretentani angleški igralec Seth (Rhys Ifans). V Izzy pa se zaljubi Josh (Will Forte), pisatelj drame, v kateri nastopa. Josh ima zelo jezno ljubico Jane (Jennifer Aniston), psihiatrinjo, ki je napisala knjigo Cipasto je lepo.

Vse je na mestu za burkaško komedijo, katere sporočilo je, tako kot tudi v Lubistchevem Cluny Brown, da vsak lahko postane tisto, kar si želi, celo dekle na poziv lahko postane slavna zvezdnica. To je tip komedije, v katerem se vsi liki sočasno pojavijo v isti italijanski restavraciji, ampak vsak z napačnim partnerjem. Film krojijo splošne zmešnjave na hotelskih hodnikih, klofute, skrivanje v kopalnicah in veliko kričanja ter zares smešen in nepričakovan prizor, v katerem neki taksist brez pojasnila zapusti svoj taksi, vstopi v drugega in pusti zbegana potnika na cedilu.

Imogen Poots kot Izzy govori z delavskim brooklynskim naglasom, ki je za ameriško uho jamstvo za avtentičnost. Njen živahni obraz je nezmožen skriti občutke in njeno čudenje, da jo nekdo zares spoštuje, je ganljivo. Igralki uspe iz te moške fantazije o prostitutki/muzi z velikim srcem, ki se boji samote, ustvariti neskončno simpatičen lik, iz čigar ust je tudi povprečen dialog bolj smešen, kot bi sicer bil: »Naj ti najprej povem slabo novico ali slabo, slabo novico ali slabo, slabo, slabo novico?«

Razen nje so vsi liki enodimenzionalni in filmu manjka tisto, kar dela Cluny Brown za umetniško delo. Lubitschev film govori o Cluny Brown (Jennifer Jones), vodovodarjevi hčeri v predvojni Angliji, ki se zaposli kot služkinja pri aristokratski družini Carmel. Tu sreča antifašističnega intelektualca in svobodomisleca Adama Belinskega (Charles Boyer), ki ga je pripeljal sin družine.

Sin reče očetu siru Henryju, da so v vojni manj pomembni tanki in letala kot Belinskiji. »Kaj je to Belinski?« vpraša zmeden oče in spravi sina ob živce. »Ohrani mirne živce, dragi,« ga tolaži mati, lady Carmel. »Če so Britaniji potrebni Belinskiji, bomo proizvajali Belinske. Britanija nikoli ne razočara. Zdaj pa popij svoj čaj.« Dialog ne le da je duhovit, ampak nam tudi razkrije like.

Pozneje, ko Adam Belinski pove, da mora družino Carmel zapustiti, je oče zares ganjen. »Saj se boste takoj vrnili, kajne, Adam?« zaskrbljeno vpraša. Njegov ton in nepričakovana uporaba prvega imena izražajo toplino, ki se jo je dalo prej le slutiti, in s tem odkrije večplastnost lika, kar je nekaj, kar razkrijejo vsi liki v filmu. Lubitschevi liki nas presenetijo, v filmu nevsiljivo razkrivajo različne strani svojih značajev. So živa in dihajoča bitja. In ljubezen med Adamom in Cluny je osvežujoča, ker gre za srečanje dveh izvirnih nekonformistov, ki ne hranita veverice z orehi, ampak orehe z vevericami, kar je slavni stavek, ki ga večkrat slišimo tudi v Takšna pač je.

V Bogdanovichevem filmu ni nič takšnega. Ko enkrat spoznamo glavne junake, vemo, kako se bodo vedli vse do končne špice. Najbolj utrudljivi vlogi imata Kathryn Hahn kot žena in Jennifer Aniston kot psihiatrinja. Obe sta histerični brez prestanka, in v histeriji ni prav nič zabavnega. Anistonova je nenehno jezna, tepe fanta, kriči, psuje in nasploh deluje kot parni valjar, ki splošči vse pod seboj. Lubitschev svet je veliko bogatejši od Bogdanovichevega. Njegovih junakov in junakinj se ne da pozabiti, njihovi dialogi in duh ostanejo z nami. Dvomim, da mi bo iz Bogdanovichevega filma kdor koli, razen simpatične Izzy, ostal v spominu.