Le rose del Deserto (Puščavske vrtnice) je naslov Monicellijevega filma, ki ga bodo v italijanskih kinematografih začeli predvajati danes. Idejo za scenarij je navdihnil roman Il deserto della Libia (Libijska puščava) italijanskega pisatelja Maria Tobina, gre pa za zgodbo o italijanskih vojakih, ki leta 1941 prispejo v majhno oazo v Libijski puščavi. Prepričani so, da se bodo tam mudili le kratek čas in da bo II. svetovne vojne konec že po nekaj mesecih. Relativno spokojno bivakiranje vojakov na meji z Egiptom prekine prihod nemških enot, to srečanje pa ponazarja vso grobo in brutalno realnost vojne.

Iskal je majhne, krivonoge Italijane
Film so posneli v puščavi v Tuniziji in zanj porabili devet milijonov evrov. "To je komedija z jedkimi in celo tragičnimi momenti, skratka tipično italijanska," je povedal Monicelli.

Najbolj težavno je bilo zanjo sestaviti primerno igralsko zasedbo. "Iskal sem igralce, ki bi lahko prepričljivo odigrali vojake iz 40. let. Ponudili so mi le visokorasle mladeniče, Italijani pa smo bili tedaj majhne rasti in krivih nog," je dejal Monicelli, ki živi v Rimu in velja za očeta "komedije all'italiana". Vlogo torej neklišejsko čednega Italijana je med drugim dobil tudi Michele Placido, ki se ga kdo morda še spominja po vlogi komisarja
Cattanija v TV nanizanki Sam proti mafiji.

Od razvratnega Dekamerona do vojne tematike
Monicellija danes omenjajo v isti sapi s Federicom Fellinijem, Luchinom Viscontijem in Vittoriom de Sico. Monicelli, rojen v Toskani, je leta 1961 s tremi kolegi posnel film Boccaccio '70 - hommage piscu erotičnega Dekamerona.

Monicelli pa vendarle ne velja za zastopnika neorealistične filmske estetike, prej je mojster italijanske povojne komedije. V zgodovino filma se je vpisal zlasti s filmom I soliti ignoti (Osamljeni neznanci), s katerim je do slave pomagal tedaj še neznani Claudii Cardinale.

"Pomanjkanje" patriotizma
Režiser se sam rad opredeljuje kot "preprost obrtnik, rokodelec iz Viareggia", kjer se je rodil. Res je v njegovih filmih v središču ponavadi mali človek, človek z ulice – pri čemer je Monicelli pogosto posegal v preteklost, kot denimo v filmu La grande guerra (Velika vojna, 1959). Z zgodbo o absurdu patriotskega zanosa časti je v vojaških krogih naletel na velik odpor. Film Caro Michele (Dragi Michele) je leta 1976 v Berlinu prejel srebrnega medveda.