"Bil sem nihče, dokler nisem ubil največjega nekoga na Zemlji." Tudi to so besede Lennonovega morilca Chapmana (v filmu The Killing of John Lennon, ki je te dni doživel newyorško premiero, ga upodablja Jonas Ball), ki je Lennona ustrelil 8. decembra 1980 pred njegovim domom v Dakoti, manhattanskim stanovanjskim kompleksom na križišču 72. ulice in avenije Central Park West.

Neprijetni sprehod po umu morilca
Vse, kar Chapman pove v filmu The Killing of John Lennon v rekonstrukciji dogodkov, ki so vodili do umora, med umorom samim in takoj po njem, je režiser Andrew Piddington pobral iz intervjujev, pričanj in sodnih zapisov. Ker je večina besedila posnetega kot glas pripovedovalca, se tudi zgodba filma večinoma dogaja v Chapmanovem vročičnem umu. Lennon se v filmu pojavi le na kratko, kot senca: fantom, ki ga čaka smrt.

Film je posnet v slogu psevdodokumentarca na dejanskih lokacijah, kjer se je vse dogajalo, tudi na pločniku pred prej omenjeno Dakoto. Film je izjemno neprijeten za ogled, piše Stephen Holden v New York Timesu. Fotografija obuja epizode duševne dezorientacije, v kateri se podobe zibajo, mešajo in prelivajo ena v drugo. Odlomki iz filmov Pobesneli bik, Taksist in Navadni ljudje nakazujejo eterično mešanico podob iz popularne kulture in duševne nestanovitnosti, srce parajoči pa so tudi odlomki iz starih posnetkov Beatlov in Lennona, piše Holden.

Čeprav The Killing of John Lennon gledalca ne vabi k sočustvovanju s Chapmanom, ki še vedno služi dosmrtno ječo v državnem zaporu Attica, pa ga prisili k skoraj dveurnemu druženju z njegovim morilskim umom, in to je veliko (preveč), piše Holden. Gledalcu se predstavi kot "ošaben, vase zaljubljen, neuravnovešen in izjemno muhav manični samozadostni kreten", ki bi, če bi ga srečali v baru, večino ljudi odvrnil po petih minutah kramljanja, dodaja.

Champan mislil, da je Caulfield
Menda je poslušanje Chapmanovega "nakladanja" o njegovi izkrivljeni obsedenosti z Varuhom v rži in njegovo identifikacijo z najstniškim protagonistom romana Holdenom Caulfieldom prava muka. Champan se spominja, da je knjiga med iskanjem nekakšnega vodila postala "električni tok v mojih rokah, ki je žgal moje telo". Takrat si je Chapman začel predstavljati, da je sam Caulfield, se pogosto podpisoval kar z njegovim imenom namesto s svojim in v sodni dvorani citiral odlomke iz knjige kot svojo mantro.

V dokaz Lennonove zlaganosti Chapman recitira besedilo pesmi Imagine, ki poveličuje odsotnost materialne lastnine ("Imagine no posessions"), nato pa našteva zvezdnikovo bogato lastnino. Tudi ko Chapmana po umoru psihiater v kliničnem centru Bellevue vpraša, zakaj je ubil Lennona, morilec odgovori: "Ker se mi je zdel zlagan. Pravzaprav mi je bila njegova glasba všeč."

A. K.