'New York se zelo hitro spreminja in postaja bogato, razkošno mesto. Starša živita v domu, kjer se je čas ustavil in ki daje občutek, da v njem vlada ogromen nered. Vendar v resnici ni tako. Gre za predmete, ki jima govorijo, ju navdihujejo in odmikajo od nenehnega spreminjanja zunanjega sveta,' je po projekciji filma povedal Azazel Jacobs. Foto: NN
'New York se zelo hitro spreminja in postaja bogato, razkošno mesto. Starša živita v domu, kjer se je čas ustavil in ki daje občutek, da v njem vlada ogromen nered. Vendar v resnici ni tako. Gre za predmete, ki jima govorijo, ju navdihujejo in odmikajo od nenehnega spreminjanja zunanjega sveta,' je po projekciji filma povedal Azazel Jacobs. Foto: NN
Mamin sinko
Filma, ki je doživel premiero na Sundanceu, večina ameriških kritikov ni mogla prehvaliti.

Scenarist in režiser Azazel Jacobs (ki je, mimogrede, film pospremil tudi v Ljubljano) je s svojim tretjim filmom ustvaril zanimivo zlitje resničnosti in fikcije. Svoja starša, boemska umetnika Kena in Flo Jacobs, je postavil v vlogi staršev osrednjega junaka Mikeya (Matt Boren), film pa je posnel v njunem "resničnem" stanovanju v Tribeci.

Približno tridesetletni Mikey, ki mu gre "na papirju" v življenju vse gladko – v Los Angelesu ga čakajo služba, žena in hčerkica – na tihem doživlja nekakšno notranje "sesutje sistema". Zaplet je preprost: med poslovno potjo v New York Mikey mimogrede za nekaj dni obišče svoja starša – in potem enostavno ne odide več. Momljajoč nekaj o prestavljenem letu se zabubi v svojo nekdanjo posteljo in se potopi nazaj v otroštvo: prebira prastare stripe, brska po škatlah z že davno preraslimi igračami, tava okrog v dolgih spodnjicah in ob večerih s staršema v postelji gleda televizijo. Ko poležan možak v srednjih letih ob razglašeni kitari prepeva svoje "trpeče" pesmi iz srednje šole (F**k you f**k you f**k you / I hope you die tooo-ooo), najbrž ni treba biti psiholog, da ugotoviš, da smo priča nekakšni regresiji. S svojim skrušenim izrazom na okroglem obrazu in postavo Bude je videti kot depresivni brat Georgea Costanze.

Starša ne vesta, kako bi se ga "lotila": Ken, režiser avantgardnih filmov, ga samo stoično opazuje, mama Flo, prenapeto in občutljivo bitje, ki je videti, kot da je stopila iz Modiglianijeve slike, pa ga tako ali tako duši s svojo skrbjo (Bi čaj? Bi kavo? Ti lahko kaj prinesem? Obleci si plašč, to ni Los Angeles ...). Mikey medtem odkriva, da je vsako življenje, pa naj bo še tako izpopolnjeno, le ena od poti, ki bi jih lahko izbral – in zdaj se je vrnil, vsaj za nekaj tednov, v čas, preden se je sploh znašel na kakem razpotju. Da ne bo pomote, Mikey nima kakih neuresničenih ambicij, le domotožje po času, ko ni poznal odgovornosti (tako krizo si lahko privoščijo samo moški, nam pokaže Jacobs: Mikeyjevo dekle Laura, ki morda prestaja podobno eksistencialno stisko, že zaradi hčerke ne mora vsega spustiti iz rok).

Gledalcu počasi postane jasno, da se v pripovednem in dramatičnem smislu v filmu ne bo zgodilo kaj več kot to. Jacobs nas prisili, da se zasidramo v statičnem razpoloženju, občutju, kar Maminega sinka iz območja filma približa poeziji ali vsaj kratki zgodbi. Toda prav v tej negibnosti je ves čar tega filma. Da "nikoli ne moreš nazaj domov," smo tako ali tako že vedeli.

Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si