Štiri noči z Anno poljskega režiserja Jerzyja Skolimowskega je prav to. Z vsemi sredstvi filmske govorice, ki jih brez dvoma izvrstno obvlada, nam kaže življenje v tisti najbolj mračni, depresivni podobi.

Dogajanje je vmeščeno na rob poljskega podeželja, blatna jesen se umika neodločni zimi. Bolnišnica, obdana z razpadajočimi ostanki socialističnih stavb. Barve nikdar ne presežejo spodnje meje nasičenosti in svetlosti (laično rečeno - so temno sive). Posamezni beli prebliski ne delujejo sveže ali sončno, temveč bolj kot podlaga v secirnici.

Glavni lik se preživlja z delom v neke vrste bolnišničnem krematoriju. Nima nikogar, razen bolne babice. Prizora njene smrti in pogreba sta med manj žalostnimi v filmu. Glasba je ustrezno obremenjujoča, dialogi ne opravljajo funkcije komuniciranja, pač pa so kot nepričakovani udarci v prazno.

Tako zastavljena atmosfera ne dopušča prav nobene rešilne bilke v obliki topline medčloveških odnosov, kaj šele ljubezni. Zato se ta lahko manifestira le v svoji sprevrženi obliki.

Ne osrednja, a vendar za film značilna, je sekvenca posilstva ženskega lika. Če razvpiti Noejev prizor posilstva Monice Bellucci v filmu Nepovratno velja za eno najbolj mučnih izkušenj gledalca, je to predvsem zaradi strašansko dolgega prikaza brutalnosti, ko brezupno čakamo, kdaj bo nekdo stopil v kader in naredil konec agoniji. Pri Štirih dneh z Anno pa gre v sicer bistveno krajši minutaži občutek obupa in groze bolj v globino; ker gledalec podzavestno zavrača sporočilo filma, v trenutku, ko glavni lik (močan moški) vstopi v kader posilstva, pričakujemo intervencijo. V tako zastavljenem filmu seveda ta ni možna ...

Glavni igralec (glavni junak bi v tem primeru zvenelo kot čisti paradoks) nosi skoraj celotno breme filmske izpovedi. Po projekciji se je igralec predstavil gledalcem in eno izmed vprašanj je bilo: "Kako ste se pripravljali oz. vživeli v tako težko vlogo?" Odgovor: "Časa za pripravo je bilo zelo malo, z režiserjem sem se sestal le enkrat, na srečo sva se oba zelo na podoben način vživela v lik Leona Okrase."

Verjetno noben poljski režiser ne more, vsaj podzavestno ne, ubežati vplivom velikega Kristofa Kislowskega, ki bo ostal večni zgled prefinjenega analitika najbolj skritih kotičkov človeške duše. A Skolimowsky ni Kislowsky. Je pa Poljak. Tako kot tudi Roman Polanski. Morda malce (preveč) poenostavljen zaključek, pa vendar: S čim se je ta narod zameril vesoljnemu stvarstvu, da jih tlačijo take more?

K. Sajovic