Tudi če Jaumeja Balaguerója, letošnjega dobitnika hudega mačka za najboljši celovečerec na Grossmannovem festivalu vina in filma v Ljutomeru, ne poznate po imenu, je velika verjetnost, da ste zaradi njega že kričali. Balagueró je namreč gonilna sila najuspešnejše evropske horror franšize v zadnjih letih, [•REC], ki je v svojem slabost vzbujajočem slogu tresoče kamere in formatu "mockumentarca" poročala o izbruhu skrivnostne epidemije blaznosti in nasilja v neki barcelonski stanovanjski hiši. (Tetralogija, katere tretji del so v španskih kinematografih predvajali letos, se bo z Apokalipso končala prihodnje leto.)

Tudi Balaguerójev najnovejši film, Medtem ko si spala (Mientras duermes), se dogaja v starinski barcelonski stolpnici - tu pa se podobnost z epidemijo zombijev v [•REC] tudi konča. Njegova pošast je tokrat precej bolj zahrbtna: skriva se v podobi tihega, plahega Cesarja, ki ga večina stanovalcev stare in elegantne barcelonske hiše, kjer dela kot vratar in hišnik, niti opazi ne. Zato pa on opazi njih. Psihopat, ki se mu fizično nasilje pravzaprav upira, ne more mirovati, dokler je v njegovi bližini kdo, ki ni popolnoma nesrečen. In zdi se, da je v Clari, večno nasmejani mladenki, našel trd oreh ...

Film Medtem ko si spala si še vedno lahko ogledate v Kinodvoru. Če si ga še niste in nočete izvedeti preveč o zapletu, spodnji intervju morda raje do takrat preskočite. Z režiserjem smo se pogovarjali v Ljutomeru, kjer si je glavno nagrado festivala razdelil z britanskim kolegom Alexom Chandonom in njegovim filmom Izrojeno.

V zadnjih letih smo priča porastu kakovostnih španskih grozljivk: če gremo dovolj nazaj, so tu Drugi Alejandra Amenábarja, novejša je Sirotišnica Juana Antonia Bayone, pa Julijine oči Gullema Moralesa; v žanr se je deloma podal celo Pedro Almodóvar s Kožo, v kateri živim. Se da vse večjo priljubljenost žanra pripisati trenutni modi - ali pa se v španski psihi kaj spreminja?

Vsekakor se v zadnjih osmih, desetih letih v Španiji snema več žanrskih filmov. Na prizorišču je pač nova generacija režiserjev, ki se ne bojijo lotiti žanra, ki morda ni blizu španski tradiciji, so pa zato z njim odraščali ob DVD-jih in videokasetah; videli so dobre filme, slabe filme, ameriške, japonske, korejske, italijanske ... Res pa je tudi, da je svet zadnje čase malo bolj kot prej pozoren na to, kaj se dogaja v Španiji. Težko rečem, ali je to, kar se dogaja pri nas, bolj ali manj zanimivo od filmske produkcije drugje.

V pogovoru pred projekcijo filma ste omenili, da za grozljivke velja pravilo "Več je bolje" - in za vašo najbolj znano franšizo bi to vsekakor lahko trdili. Toda če so za filme iz serije [•REC] značilni ekscesi in gravž, ste se z Medtem ko si spala preusmerili k veliko subtilnejšemu strašenju občinstva; tukaj gre v prvi vrsti za postopno stopnjevanje nelagodja v gledalcu. Je tak pristop za režiserja večji izziv?

Gre za dva povsem različna načina delanja grozljivk. Res je, da je [•REC] veliko bolj ekspliciten in nazoren tip filma, ampak obenem se še vedno na zelo ključen način poigrava s tem, česar gledalcu ne pokaže. Pri teh stvareh gre vedno za iskanje ravnotežja med tem, kar pokažeš, in tem, česar ne pokažeš, da dobiš želeni učinek.

Pri [•REC] je šlo za poseben tip prvoosebne pripovedi, kjer smo se odpovedali klasičnim konvencijam filma: ni bilo montaže ali filmske glasbe, pač pa samo en kader, v katerem se ti stvari odvijajo pred očmi tako, kot se dogajajo, brez manipulacije filmskega jezika. To je morda videti lažje, ampak v bistvu je težje kot posneti klasičen film. Še vedno moraš povedati zgodbo, le da na diskretnejši način: ne gre samo za kazanje gravža, moraš tudi ustvariti napetost, presenečenje - in to vse z enim kadrom. Po tej vaji iz sloga sem se preprosto moral vrniti k bolj konvencionalnemu, sofisticiranemu filmu.

V nasprotju s prejšnjimi filmi Medtem ko si spala niste posneli po lastnem scenariju. Je bilo likom, ki si jih niste izmislili sami, zato kaj težje zlesti pod kožo in jih zares razumeti?

Najboljše pri tem scenariju je, da te že takoj na začetku postavi v kožo protagonista, tega perverzneža. V bistvu nimaš druge izbire, kot da z njim deliš vsa njegova doživetja in vse spletke, ki jih naklepa, da bi prizadel ljudi okrog sebe; na neki način si njegov sostorilec. Tako se z njegovim stališčem skoraj poistovetiš na zelo brutalen način - čeprav se je z nekom, ki je tako zloben in tako sprevržen, nemogoče poistovetiti. Toda v načinu, kako je zgodba povedana, je nekaj, kar te Césarju zelo približa.

Zame je bilo zelo pomembno najti igralca, ki bi to lahko še stopnjeval, igralca, ki bi znal biti odvraten in odbijajoč, obenem pa tudi privlačen, ki bi imel ... morda ne seksapila, gotovo pa karizmo, zaradi katere verjameš, da se lahko približa ljudem.

Kako to, da ste za protagonista izbrali Luisa Tosarja in Marto Eturo, ki sta v resničnem življenju par? Glede na odnos, ki ga imata v filmu, si predstavljam, da bi to stvari samo otežilo ...

To, da sta bila par, je skrbelo tudi mene, in to sem jima tudi povedal. Ampak zagotovila sta mi, da znata zasebno in delovno življenje ločiti, in res: na snemanju niti za sekundo nisem dobil občutka, da sta skupaj. Pravzaprav tudi nista postavala skupaj ali se pogovarjala.

Ste izhajali iz predpostavke, da se v vsakem izmed nas skriva zrno Césarjeve patologije? Da smo vsi sposobni vsakodnevnih "zlobnih dejanj", malih hudobij, ki jih zagrešimo, če mislimo, da nas ne bo nihče zalotil? Smo ves čas obdani s potencialno zelo motenimi ljudmi?

Mislim, da je "majhno zlo" del človeške narave. Vsi smo zmožni in krivi hudobnih dejanj, vsaj takih majhnih. Obstaja pa še drug tip zlobe, ki se nam zdi oddaljen in nepredstavljiv, na primer razni "mesarji" in serijski morilci.

Mi smo se od tega in od klasične grozljivke hoteli odmakniti: vse, kar naš protagonist počne, je zelo verjetno. Če bi mu v roko dali motorno žago, s katero bi se lotil sostanovalcev, bi bilo vse skupaj morda zelo impresivno na pogled, ampak ... jaz si ne predstavljam, da bi hišnik v moji hiši naredil kaj takega, in ti si verjetno tudi ne. Da pa ne dostavlja pomembne pošte naslovnikom in da zastruplja pse? Čisto mogoče. Hotel sem zbujati strah s stvarmi, s katerimi smo vsi obdani: dvigala, postelje, zvedave sosede ... Bolj kot se lahko poistovetiš s situacijo, bolj te je strah.

Opazila sem, da v svojih filmih radi upodabljate otroke: v [•REC] je bil eden najšokantnejših trenutkov prizor z okuženo deklico, v Medtem ko si spala pa imamo na prvi pogled nedolžno, ljubko dekletce, ki se izkaže za precej izprijeno. Vidite v otrocih tudi njihovo temno plat, ki jo skušate izbezati na površje? Ali pa se samo radi poigravate s pričakovanji gledalca?

Roko na srce, lika deklice v Medtem ko si spala nisem napisal jaz - mi je bil pa zaradi svoje ambivalentnosti zelo všeč. Zelo presenetljiva je bila. Zadnje, kar pričakuješ od majhne deklice, je, da je skoraj zlobnejša od glavnega zlikovca v filmu. Ampak vsekakor mislim, da je v otrocih nekaj temačnega, vsaj kar se tiče žanra horror. Vedno sem jih povezoval s temo, s sencami. Najbrž zato, ker je v njih tako čista nedolžnost pomešana z neskaljeno krutostjo: dogme in družbene norme jih še niso preoblikovale. Je pa res, da zadnje čase z njimi ne povezujem ničesar temnega več - pred tremi leti sem dobil otroka in od takrat na stvari gledam malo drugače ... (Smeh) Te stvari se zelo spremenijo.

Kar se tiče filmskih psihopatov, je César kar zanimiv primerek: človek, ki ni sposoben čutiti sreče in ne prenese tuje zaljubljenosti, nasmehov, veselja ... Film nikjer zares ne pojasni, zakaj je tak. Ga je doletela kakšna travma v otroštvu ali pa se je rodil z genetsko anomalijo? Sta se vsaj z Albertom Marinijem (scenarist, op. n.) pogovarjala o njegovi zgodbi in pri sebi "razčistila", kakšni so njegovi motivi in ozadje?

O njem sva se veliko pogovarjala. Pravzaprav je prva različica scenarija o njem in njegovi preteklosti pojasnila veliko več kot končna. Na koncu sem se odločil, da bomo to izpustili. Zdelo se mi je, da bi bil ... kliše, če bi skušali njegova dejanja opravičevati s kakšnim razlogom. Da je bil na primer kot otrok večkrat zlorabljen. To me ni zanimalo. Mi je pa zelo všeč, kar on reče o samem sebi: da je patološko nezmožen biti srečen. To najbrž ni res. To trdi on in verjetno si je izmislil - ampak ker to trdi, je za nas resnica.

Precej vznemirljiv je tudi lik njegove matere, o kateri ne vemo ničesar, razen da povsem nemočna leži v bolniški postelji. Skuša film prek nje namigovati na njun patološki odnos, na temačno preteklost, ali pa je mati le še ena izmed žrtev, nad katerimi izvaja svoj teror?

Mislim, da je njegova mati pač še ena izmed ljudi, ki jih psihološko muči. "Vse ti bom povedal, da boš razumela, kakšen človek je tvoj sin." Grozno, ali ni? Ampak všeč mi je tudi, da vse podrobnosti niso jasne. Veliko ljudi me vpraša, če je bil on kriv za nesrečo, ki je njegovo mater privezala na bolniško posteljo. Vseeno mi je. Nekega dne mi je celo padlo na pamet, da mogoče to sploh ni njegova mati, da si je izbral neko gospo v bolnišnici, ki jo zdaj muči. No, to mi je pač padlo na pamet, ampak najbrž je v resnici njegova mati.

Na hitro se še enkrat dotakniva franšize [•REC]. Sami ste prej povedali, da so avtorji ameriške priredbe po vašem storili napako, ker so skušali posneti čisti replikat, do zadnjega kadra izvirniku zvesto ameriško različico. Ampak potem je nastal film Quarantine 2, ki je zavil v popolnoma drugo smer kot [•REC] ², vključno s tem, da je podal popolnoma drugo razlago za "okužbo". Ste imeli občutek, da so Američani na neki način zgrešili bistvo cele zgodbe? Ali pa je to zdaj čisto samostojen odvod, s katerim se ne počutite več povezanega?

Ker so Američani spremenili ravno in samo zadnji kader [REC]-a, seveda niso mogli delati priredbe [REC]-a ², filma, ki v celoti sloni na tem zadnjem kadru: morali so se odmakniti od teme obsedenosti s hudičem in deklice Medeiros. Skratka, Quarantine 2 sicer nisem videl, ampak to je zdaj franšiza, ki z mojo nima nobene zveze več.

Filma niste videli? Nalašč? Raje ne veste, kaj so s filmom naredili?

Ne da me ne bi zanimalo ... samo ne zanima me zelo. To pač ni film, ki bi me zanimal najbolj na svetu, razumeš? Saj tebe najbrž tudi ne. Na svetu je toliko filmov, ki jih je še treba pogledati, ki me zanimajo bolj, potem pa še TV-nanizanke, knjige ... človeku zmanjka časa.

Ne zdite se mi preveč zaščitniški do svojega dela. Zanimivo je, da imate v rokah vajeti tako neverjetno uspešne franšize, kot je [•REC], in prepustite režijo tretjega dela drugemu režiserju. Povedali ste, da je to zato, ker niste hoteli zapraviti osem let svojega življenja za snemanje filmov o zombijih. Zakaj ste se torej za četrti del vrnili k franšizi? Ste jih le začeli pogrešati?

Po snemanju drugega dela smo se odločili, da bomo posneli še tretjega in četrtega ter da bo [REC]³ - Génesis režiral Paco Plaza, [REC] 4 - Apocalypse pa jaz, tako da je šlo pri moji vrnitvi tudi za pogodbeno obveznost. Medtem ko je Paco snemal tretji del, sem lahko posnel Medtem ko si spala, zdaj pa izpolnjujem dano besedo. Nisem se hotel znajti v položaju, ko bi moral posneti štiri filme [REC] zapored.

S četrtim delom bo sage konec. Posneli bomo štiri, kot sem si zamislil, in potem jih ne bo več.

Oh, to režiserji vedno rečete ...

No, če bodo še novi filmi, jih bo treba začeti iz nove premise in najti nekoga drugega, da jih bo režiral; mi bomo serijo zaključili tako, da se je ne bo dalo nadaljevati.

Vaše ime je v Španiji že skoraj sinonim za grozljivko. Se vam zdi, da imajo ljudje od vas zelo specifična pričakovanja? Bi se na primer upali zdaj lotiti romantične komedije? Ali pa vam je horror preprosto pisan na kožo?

Sploh se ne počutim obvezanega snemati grozljivk; pravzaprav niti ne mislim, da je Medtem ko si spala grozljivka. Kvečjemu srhljivka je. In domače občinstvo se je nanjo odzvalo presenetljivo dobro: ni je gledalo isto občinstvo kot [REC], pač pa malo starejši, zrelejši ljudje. Nisem torej dokončno zapisan grozljivkam; z veseljem bi posnel romantično komedijo.

Ana Jurc