Mandić ima v tem filmu sila pomembno vlogo. Poleg tega, da je prevzel enega glavnih likov v Böhmovem filmu, v oko takoj pade dejstvo, da igra nikogar drugega kot ‒ Smrt.

“V filmu najprej srečamo glavnega junaka Jurija,” nam pripoved filma povzame Mandić dan po svetovni premieri. “V prvem prizoru mu srce kljuva črn vran, ki predstavlja vse njegove strahove. Ko se zbudi, je njegovo srce sicer še vedno na mestu, a zelo hitro bije. Kasneje Jurija v lokalu z igralnimi avtomati nagovori neki moški iz teme in se predstavi kot Smrt. Skupaj se odpravita na dolgo potovanje skozi noč, tako da lahko Juri izkusi še kakšno nepredstavljivo stvar. Na tem road tripu se jima pridruži še Nina, dekle iz peep showa, v katero se Juri zaljubi. S tem se ustvari čuden trio, vendar pa Smrt nikoli ne odkoraka praznih rok.”

Naša kultura je prežeta s podobami smrti
Igrati eno glavnih vlog v nemškem filmu je sila zahtevna vloga, igrati Smrt zagotovo še toliko bolj. S slednjo so se uspešno poigravali le največji mojstri filma, kakor denimo Ingmar Bergman v Sedmem pečatu (1957). Kako se sploh lotiti upodobitve nečesa tako monumentalnega? “Ko sem dobil scenarij v branje in sem dobil napotek, naj se osredotočam na vlogo Smrti, mi je zadeva takoj postala zanimiva, ker obstaja vrsta filmov, ki tematizirajo in utelešajo smrt. Obstaja tudi ogromno literarnih del in likovnih podob na to temo. Pravzaprav smo kar prežeti s podobami tega, kakšna naj bi bila smrt in kdo to sploh je. Seveda tu obstaja pomembno razlikovanje ‒ smrt je v slovenskem jeziku ženskega spola, v nemški besedi Der Tod pa moškega, s čimer se že tu pojavi določena razlika. Klišeji in arhetipi glede tega pojma so v različnih kulturah drugačni, pa čeprav je nikoli ne zmoremo zares določiti, ker je tako neulovljiva in nedosegljiva. To mi je bilo že na prvi pogled jasno in to me je pri tej vlogi tudi vodilo.”

Pristop je v nemščini enak, a terja več koncentracije
Mandić je v zadnjem desetletju zaigral že v vrsti nemških projektov, od serij Im Angesicht des Verbrechens (2010) in Der Alte (2013) do filmov kot Gold (2013) in Ende Neu (2018). Ali dejstvo, da je film v nemščini, spremeni igralčev pristop in samo pripravo na vlogo? “Moj odnos do tega, kako se lotim vloge, se niti slučajno ne razlikuje, ker poskušam imeti pri vsakem projektu enak angažma. Seveda pa je tu vprašanje skrbi za jezik, ki zahteva dodatno koncentracijo, saj izgovarjaš besede, ki niso tvoje in ne prihajajo iz tvojega telesa. Pri tujem jeziku je vedno vprašanje, koliko si se zares približal tamkajšnjemu govornemu standardu. Pri tem filmu sem imel to srečo, da sem lahko delal z jezikovno trenerko, s katero sem vadil izgovorjavo, intonacijo in podobno. Že mesec dni pred snemanjem sem celoten scenarij vnaprej zvadil z njo.”

Brez Berlinala ne bi bilo mednarodnega preboja
Berlinale ima v Mandićevem srcu posebno mesto, saj so ga prav po zaslugi tega festivala opazili tuji producenti in od tedaj redno sodeluje pri mednarodnih, predvsem nemških filmskih projektih. “Ko me je Slovenski filmski center leta 2007 prijavil za kandidata na programu Shooting Stars, mi je to predstavljalo odskočno desko za snemanje v tujini. Zaradi te uvrstitve in tamkajšnjega srečanja z direktorji za kasting sem nato zaigral v nemški seriji Im Angesicht des Verbrechens. V teh 12 letih sem sodeloval pri 10 projektih v tujini. Včasih so bili večji, včasih manjši. Vsekakor se rad vračam na ta festival.”

Večjih razlik v načinu dela v Nemčiji ni
Ali so kakšne bistvene razlike v tem, kako se v nemškem okolju lotevajo dela, v primerjavi z ustaljenimi pristopi v Sloveniji? “Na tem festivalu je denimo občudovanja vredna organizacijska plat. Vse poteka izredno utečeno. Pri samem delu pri filmih pa imam sprva vedno občutek, da je vsepovsod enako, potem pa opaziš kakšne detajle, ki jih tu počnejo drugače. Ko sem prvič snemal v tujini, me je denimo presenetilo, da kadar med snemanjem spremenijo scenarij, v roke ne dobiš celotnega popravljenega scenarija, temveč samo t. i. “rumene strani” s spremembami. Šele kasneje sem na to naletel tudi v Sloveniji. V tujini sem prvič videl tiste majhne monitorčke, s katerimi lahko vsak sektor produkcije, od garderobe, maske ipd., spremlja dogajanje, ker se signal prenaša neposredno s kamere in ni treba spremljati osrednjega monitorja. To so sicer zgolj tehniške podrobnosti, vsekakor pa so tudi te pogojene z večjim proračunom.”

Film v nemških kinih junija, v slovenskih najverjetneje kasneje
Mandić je na ta način minuli teden znova dobil priložnost stopiti na rdečo preprogo Berlinala. Z vidika gledalcev je to videti kot sila prijetno opravilo, pa je takšna promocija filma na velikem festivalu res zgolj zabava ali delo? Kot pravi, je tokrat vse skupaj bolj sproščeno kot po navadi. "Letos me še posebej veseli, ker trenutno ne nastopam v predstavah v Drami, tako da lahko dejansko uporabim svojo akreditacijo in si celo ogledam nekaj filmov," pove slovenski igralec, ki je svoj film predstavljal v sekciji Panorama, v kateri smo letos denimo videli tudi nov film Caseyja Afflecka Light of My Life.

Film O Beautiful Night prihaja izpod okrilja produkcijskega podjetja Komplizen Film, ki se je v zadnjih letih proslavilo s filmi kot Toni Erdmann (2016) režiserke Maren Ade in Vestern (2017) Valeske Grisebach. Mandićev film bo na spored nemških kinematografov kljub premieri na Berlinalu prišel šele junija. Informacij o morebitnem predvajanju filma v Sloveniji še ni, ker pa za mednarodno prodajo tega filma skrbi ugledno podjetje Match Factory, lahko ugibamo, da ga bomo pri nas na kakšni festivalski projekciji ali v redni distribuciji videli v drugi polovici leta.