Svetovno slavo je Melu Gibsonu seveda prinesla vloga norega policista iz serije filmov Smrtonosno orožje, gledalcem se je priljubil tudi z malo bolj sentimentalnima dramama Večno mlad in Mož brez obraza. Stanovsko priznanje pa je dosegel s Pogumnim srcem, dobitnikom petih oskarjev, tudi za najboljši film in režijo.

Gibson se je na današnji dan leta 1956 rodil v ameriški zvezni državi New York staršema irskih korenin. Družina, v kateri je bilo še deset otrok, se je v poznih 60. letih preselila v avstralski Novi Južni Wales, od koder je izhajala njegova babica, operna pevka Eva Mylott.

Po končani srednji šoli se je vpisal na nacionalni inštitut za dramsko umetnost na univerzi Novi Južni Wales v Sydneyju, kjer je bil sošolec Judy Davis in Geoffreyja Rusha. Prvo večjo priložnost je dobil, ko so ga izbrali za vlogo v nizkoproračunskem filmu Pobesneli Max: Cestni bojevnik (1979), s katerim je zaslovel po vsem svetu, ter v filmu Tim (1979), ki mu je prinesel avstralskega oskarja za najboljšega igralca.

Njegov naslednji film je bil Gallipoli (1981). V ZDA, kjer živi, je debitiral s filmom Bounty (1984), v katerem je zaigral skupaj z Anthonyjem Hopkinsom. Leta 1987 je sledil prvi v nizu akcijskih filmov Smrtonosno orožje, po katerih je verjetno še danes najbolj prepoznaven. V njih je odigral rahlo neuravnovešenega in nasilnega policista Martina Riggsa, ki se s starejšim policijskim partnerjem v podobi Dannyja Gloverja uspešno spopade s kriminalnimi združbami.

Gibson se je preizkusil tudi kot Hamlet (1990), poskušal je ostati večno mlad v istoimenski romantični drami (1992), bil je Mož brez obraza (1993). Med štirimi filmi z naslovom Smrtonosno orožje, ki jih je posnel v obdobju dobrega desetletja, so bile tudi uspešnice Maverick (1994), Pogumno srce (1995), Odkupnina (1996) in Teorija zarote (1997). Pozneje je v kinematografe privabljal s filmi Maščevanje (1999), Patriot (2000) in Kaj ženske ljubijo (2000).

Leta 2004 je razvnel javnost s krvavim filmom Kristusov pasijon o zadnjih 12 urah Jezusovega življenja. Filmu, ki ga je režiral in produciral, bil pa je tudi eden izmed dveh scenaristov, so očitali antisemitizem, a kljub temu je postal velika uspešnica. Dve leti zatem je prah dvignil še s filmom Apokalipto, v katerem prav tako ni manjkalo eksplicitnih krvavih prizorov; v številnih državah so predvajanje filma mladoletnikom prepovedali.

(Zelo) javno pranje umazanega perila
Igralec sinjemodrih oči je bil dolga leta redno na vrhu seznamov najvplivnejših in najprivlačnejših hollywoodskih zvezdnikov. A Avstralec skriva tudi temnejšo plat: ob različnih priložnostih, dokazano upravičeno, so ga obtoževali homofobije, antisemitizma, rasizma ... V njegovem primeru je bila vzrok za žaljive izjave največkrat opitost, zelo medijsko odmeven je bil denimo incident iz leta 2006, ko se je po aretaciji zaradi vožnje pod vplivom alkohola policistu pritoževal: "Je*eni Židje ... Židje so odgovorni za vse vojne na svetu. Si ti Žid?"

Med umazanim razhodom z Oksano Grigorievo, s katero imata hčerko, pa je na dan prišel posnetek telefonskega pogovora, v katerem je že skoraj nekdanji partnerici zaželel, naj jo "posili tolpa črnu*ov".

Prve napovedi novega filma
Lani poleti je v medije pricurljala tudi vest, da bo Mel deset let po Apokaliptu naposled režiral nov film. Da je morda napočil trenutek, ko se rehabilitacija njegove javne podobe ne zdi nemogoča, priča podatek, da je za film dobil Vincea Vaughna. S filmom Hacksaw Ridge se bo Gibson poklonil Desmondu Dossu, ameriškemu vojnemu bolničarju, ki se zaradi ugovora vesti ni želel vojskovati. Pozneje je za svoja dejanja prejel medaljo hrabrosti (in je tudi prvi primer "ugovora vesti" s to nagrado v ameriški zgodovini).

Gibson Dossa opisuje kot "skromnega možaka, ki ni maral zganjati cirkusa okrog svojih dosežkov". Pravice za svojo življenjsko zgodbo je prepisal na svojo cerkev, ki jih je po njegovi smrti tudi prodala.