Filmarji in cineasti lahko sodelujejo na okoli 50 festivalih, in ker jih večina traja osem dni, je verjetnost, da prav v tem trenutku v mestu ne poteka noben filmski festival, zares majhna. Večina jih je bila ustanovljena v zadnjih desetih letih, med njimi pa po pozornosti in velikih imenih prednjači Tribeca.

Organizatorji festivale postavijo v New York, ker vedo, da si želijo filmarji svoje izdelke predstaviti prav v tej kulturni prestolnici, poleg tega pa jih privlačita globina in raznolikost mesta ter njegovih prebivalcev, je razloge, zakaj filmski fesitvali cvetijo ravno v New Yorku, iskala komisarka v županovi pisarni za film in gledališče.

Kakšne posledice ima epidemija?
Kljub temu se ne da izogniti vprašanju, ali je tolikšna epidemija festivalov sploh dobra za Newyorčane in mestno filmsko industrijo. Kritiki vsakič znova ugotovijo, da če ne drugega, dobijo filmi vsaj možnost, da jih občinstvo uzre, pa čeprav si niti kritiki sami ne morejo ogledati vseh izdelkov. Po eni strani je čudovito, da je v mestu mogoče videti tako veliko tako različnih najnovejših filmov, po drugi strani pa je resnično težko najti čas, da bi si ogledal vse filme, ki te mikajo, je dejala izvršna direktorica IFP-ja, ki se zaveda, da je povsem nerealistično misliti, da bodo kritiki ali gledalci videli prav vse ponujene filme.

Vsi želijo naslediti Sundance
V New Yorku živi ogromno priseljencev in skoraj vsaka večja etnična skupnost ima svoj festival - Afroameričani imajo dva, svojega imajo tudi Rusi in Turki. Prav veliko etničnih manjšin daje mestu možnost, da izkoristi tržno nišo in festivale oblikuje za ciljno občinstvo, ki ga v drugih ameriških mestih ni dovolj. Kot upajo organizatorji tovrstnih prireditev, bodo mogoče znova dokazali, da lahko tudi sprva nepomembni festivali narekujejo nove smernice v ameriškem filmu. To je uspelo že festivalu Sundance, ki je spremenil pogled gledalcev na neodvisne filme in njihovo donosnost.