To je morda tudi posledica številnih virov, iz katerih je skušal režiser Peter Frumkin izvleči kar največ podatkov o življenju in delu legende folk glasbe. Svoje poglede na ikono kontrakulture so ponudili dva Guthriejeva biografa, nekaj njegovih nekdanjih žena in dva potomca. Kljub trenutkom zmedenosti pa lahko smo lahko srečni, da je nekdo osebi, ki je močno vplivala na sodobno ameriško glasbeno in literarno kulturo, končno poklonil film.

Življenska pot Woodyja Guthrieja
Devetdesetminutnemu dokumentarcu sicer ne more nihče očitati, da ne sledi verno Guthriejevi osebni zgodovini. Začne prav na začetku. Otroštvo v nič kaj revni oklahomski družini in kasnejša Woodyjeva aktivnost v visokošolski zasedbi Corncob Trio nista napovedovala mladeničeve preobrazbe v boemskega, rahlo zanemarjenega in malo bolj kot rahlo norega umetnika, čigar vpliv lahko zazanamo vse do devetdesetih, ko se je uveljavila grunge glasba, katere protagonisti so v veliki meri 'igrali na isto karto' kot Guthrie. A v dotlej precej vzornem državljanu so se motale čudne misli. Vleklo ga je na cesto. In je odšel.

Tu pa že naletimo na prvo režisersko in scenaristično pomanjkljivost filma. Gledalec se znajde sredi znamenitega velikega peščenega viharja iz leta 1935. Dobesedno. V film so namreč vključeni že zelo zdelani posnetki neprijetnega naravnega pojava, ki ga je popisal tudi romanopisec John Steinbeck, Woody Guthrie pa ga je 'izrabil' kot izhodišče za svojo pesem The Ballad of Tom Joad. Sedaj nastopi 'sporen' kader.

Frumkin je v film vključil 'zaprašene' posnetke ljudi, ki pred viharjem bežijo na tovornih vozovih in tovornjakih. Film je zasnovan tako, da gledalec upravičeno misli, da je bil med njimi tudi Guthrie, kar pa je zelo malo verjetno. Zato so kritiki filmu pripisali sindrom dokumentarnega novinarstva Jaysona Blaira. Blair, nekoč priznano pero New York Timesa, je bil obsojen ponarejanja in izmišljevanja sicer zelo branih člankov, njegov primer pa je močno prispeval k očrnitvi slovesa newyorškega časopisa.

Komentarji oseb, ki jih je zaznamoval Woody Guthrie
Filmu življenje vdihnejo predvsem komentarji oseb, ki so Woodyja Guthrieja bodisi poznali osebno bodisi je njegovo delo vplivalo na njihovo življenje. O Guthriejevi bistroumnosti morda največ razkrije izjava še ene legende folk glasbe Peta Seegerja: "Ko je dobil možnost za snemanje, se je Guthrie preprosto usedel za pisalni stroj in začel tipkati. Balado o Tomu Joadu je tako nekoč stipkal v pičlih nekaj urah. Ko je končal, se je ulegel na tla in zaspal." V filmu odkrijemo tudi Steinbeckovo občudovanje Woodyja Guthrieja. Literat je namreč nekoč dejal, da uspe Guthrieju v 17 kiticah zapisati prav vse, kar uspe sam sporočiti v celem romanu. In tega piše kar dve leti.

Z nekaj besedami je film dopolnil tudi Bruce Springsteen, ki ga zaradi opevanja ameriškega delavskega razreda – to je bilo še posebej goreče na začetku Springsteenove kariere – pogosto primerjajo s folk glasbeniki, ki so s svojimi besedili postavljali spomenik ameriškemu nižjemu sloju ter vsem zapostavljenim družbenim skupinam.

Druga stran velike osebnosti
Ain't Got No Home pa prikaže tudi temne strani Guthriejevega življenja. V jedru teh tiči Huntingtonova bolezen, ki je počasi spodkopavala Guthriejevo duševno zdravje. Huntingtonova bolezen je genetska napaka, zaradi katere bolniku počasi jenjajo sposobnosti treznega mišljenja in dobiva napade nenavadnega vedenja. Nekoč je tako Guthrie, ožaloščen zaradi smrti svoje hčerke, celo napadel njeno mati. Izgubljanje prisebnosti so pospremili še drugi neprijetni sindromi, kot so težave pri hoji in nenadzorovani sunkoviti gibi. Zaradi teh težav je Guthrie pred svojo smrtjo leta 1967 več let preživel v bolnišnici.