Katarina Čas in Jurij Zrnec, dva od najprepoznavnejših obrazov svoje generacije, bosta kot par pred kamero prvič nastopila v Prebujanjih, celovečerni drami v režiji Petra Bratuše, ki bo v kinematografih predvidoma še letos. ("Ampak od zdaj naprej skupaj nastopava – vedno," izpod odeje zadovoljno pripomni Zrnec.)

Čeprav iz sproščenega vzdušja v postelji, ki je kulisa pravkar posnetega prizora, tega človek ne bi uganil, je odnos med njunima likoma kompleksen, celo disfunkcionalen. “To so boleče stvari za uprizarjanje, ampak tudi dobre,“ se strinjata. “Z Juretom je težko vaditi, ker je ves čas toliko smeha," se "pritoži" Časova. "Bratuša se lahko samo križa, ko začneva improvizirati. Nekoč bi morala res posneti komedijo skupaj."

Za snemanje režiser odstopil lastno stanovanje
Režiserjevo stanovanje, po katerem se – za potrebe tega prispevka – poleg filmske ekipe prerivamo še novinarji, je torej ena od treh glavnih kulis v filmu. Drugo stanovanje je posodila kostumografinja projekta, kot tretje pa “nastopi” hotelska soba. “Hotel sem si zagotoviti razmere, kakršnih pri delu nikoli nisem imel,” svojo požrtvovalnost pojasni Bratuša. “Zadali smo si cilj, da bomo imeli z vsakim parom na koncu še en dan dodatnih snemanj: po navadi nimaš priložnosti, da bi popravil, kar ti ni všeč. Tudi montirali bomo film sproti – tako ves čas dobivam povratne informacije, kaj delamo prav in kaj narobe."

Oktobra že v kinih
Proračun za film, ki nastaja v koprodukciji RTV Slovenija, je "minimalen", so pa Prebujanja namenjena za kinematografsko distribucijo. Na velika platna celovečerec prihaja, če bo šlo vse po načrtih, konec oktobra letos. (Bratuša očitno ne bo žrtev že pregovorne ustvarjalne krize, ki na avtorje “naleže” po njihovem prvem režijskem projektu: že avgusta ga čaka snemanje novega celovečerca, mladinskega filma.)

Film, za katerega je Bratuša scenarij napisal s Špelo Levičnik Oblak, je "zgodba o odraščanju", pa čeprav v ospredje ne postavlja (domnevno) razvajene milenijske generacije. Protagoniste, ki trkajo na vrata štiridesetih let, pestijo težave – afere s četrt stoletja mlajšimi dekleti, stare ljubezni, razdrti zakoni in zamere – ki bi jih bilo najlažje popredalčkati v "krizo srednjih let". "Skupni imenovalec je res kriza,” se strinja Zrnec. "Kako in zakaj pride do teh individualnih kriz, pa je posledica različnih dejavnikov." Pred nami se bodo odvijale zgodbe treh parov, ki se med seboj sicer poznajo, a si delijo le en sam skupen prizor. Poleg Časove in Zrneca (Ula in Marcel) bosta to še Sebastijan Cavazza in Saša Pavlin Stošić (Robert je ženo zapustil zaradi dvajset let mlajše študentke Jane, “lolite z agendo”) ter Primož Pirnat in Jana Zupančič (Jonas in Karmen sta svojo priložnost za veliko ljubezen zapravila pred dvajsetimi leti. Ali pač?)

"V karieri sem bil tako redko negativec, da sem takih vlog bolj vesel kot marsikatere druge"
Scenarij je nastajal z mislijo na to, kdo bo igral posamezne vloge. Kaj naj si torej Zrnec misli o tem, da je Marcel označen kot ciničen, zagrenjen možak, ki težko prenaša ženin uspeh? “Ker je treba za vlogo črpati iz sebe, če hočeš biti pristen, je verjetno v meni nekaj Marcela. V nasprotnem primeru ne bi mogel stati za tem, kar naredim z vlogo. Včasih je to boleče, včasih ni.” Sicer pa – on sam še niti nima štirideset let, poudari, “ampak samo 39. Sploh pa upam, da sem dal svojo krizo že skozi.”

Vloge negativca, če Marcel to je, je vesel. "Pri nas je splošen problem, da se – tako v teatru kot v filmu – igralci izbirajo po “ziheraški” poti. Zasedejo vlogo, v kakršni so te že videli. To je seveda lažje. Igralci pa stremimo k izzivom: zase mislim, da nisem samo komik. Če si dober komik, si verjetno tudi dober traged. Komedija je samo rahlo premaknjen parameter tragedije.“

“Če sodim po sebi, lahko rečem, da sem bila pri tridesetih bolj zmedena in izgubljena kot sem pri štiridesetih," razmišlja tudi Katarina Čas. "Bolj se zavedam minljivosti in ne razmetavam več s časom.”

Katarina Čas: vloge Slovenk v tujih produkcijah so njen zaščitni znak
Življenje naše v tujini najuspešnejše igralke je trenutno razpeto med oba bregova Rokavskega preliva: v teh dneh istočasno snema Prebujanja v Sloveniji in britansko-ameriško koprodukcijo Love, Lies and Records v Veliki Britaniji. V BBC-jevi miniseriji bo stranski, a stalno prisoten lik. “Serija ima šest enournih delov. V marcu smo posneli prvi dve epizodi, trenutno sta v delu drugi dve, v maju in juniju pa nas čakata še zadnja dela. V Angliji nisem ves čas, ampak tja odletim, ko me potrebujejo, poleg tega imam obveznosti tudi v Sloveniji.”

Slovenska "odprava" v novi BBC-jevi seriji
V drami, v katero je ugledna britanska scenaristka (in dobitnica nagrade bafta) Kay Mellor vnesla smisel za tragikomiko življenja, Časova igra tolmačko, “pretkano” Dominiko, kot jo opiše sama. “V seriji lahko govorim slovensko in angleško; vesela sem, da je Kay v scenarij vključila Slovenijo. Pa tudi tega, da lahko igram malo bolj ostro žensko.” Ker je ena od pripovednih niti v seriji slovensko obarvana, Katarina ni edina Slovenka v filmu: na avdiciji je bila uspešna še 18-letna Gaja Filač, ki ima v Love, Lies and Records prav tako stalno stransko vlogo. V epizodni vlogi pa se v enem od delov pojavi še Akira Hasegawa.

Urnikov obeh snemanj ni bilo lahko uskladiti – ji pa zato "preklapljanje" med Dominiko in Ulo, ki jo igra v Prebujanjih, ne povzroča pretiranih težav. “Najbrž je lažje, ker sta vlogi v različnih jezikih. Soigralec, besedilo, kulisa – vse te spravi v potrebno razpoloženje. Morda bi bilo težje, če bi si bila lika podoba. Tako pa je Dominika agresivnejša, Ula pa je – vsaj na začetku – žrtev.”

Ula, Katarinin lik v Prebujanjih, je nekdanja manekenka, ki je kariero obesila na klin, ko je spoznala fotografa. Njena nesamozavest se je dolgo skrivala za Marcelovo divjo naravo, a z negovanjem lastnega fotografskega talenta počasi začne odkrivati tudi željo po samostojnosti. “Ula je ženska, ki se je izgubila v odnosu. Marcel je toliko močnejši in navajen, da je on tisti, ki je uspešen, Ula pa tista, ki ga podpira. Ko začne imeti Ula samo sebe malo raje, se lahko tudi postavi zase. Marcel je človek, ki ga imaš rad in ga sovražiš hkrati.”

Novinec s kilometrino
Kot režiser je Bratuša v unikatnem položaju: po eni plati je ključna figura domačega filma že vse od njegovega začetka (ne nazadnje je kot direktor fotografije podpisan pod Anžlovarjevo komedijo Babica gre na jug, prvi film neodvisne Slovenije), po drugi plati pa je novinec: Prebujanja bodo njegov prvi igrani celovečerec. Priznava, da je situacija tudi zanj nenavadna. “Po navadi je tako, da prvi film nosiš s seboj od prvega letnika akademije dalje. Problem je, če si star trideset let: od osemindvajsetega leta se ti pač ni zgodilo toliko. V mojih 54 letih pa se je zgodilo že precej. Po tej plati je bilo zame morda res lažje – in tudi bolj neobremenjen sem bil. Pa to ne pomeni, da mi je vseeno, kakšen bo film – absolutno mi ni vseeno: kot otrok z novo igračo sem. Že cel teden ne spim! Vseeno pa z leti dobiš neko samozavest, saj določene stvari pač znaš delati. Ne skušaš dokazovati, kaj vse znaš, ampak skušaš to zares narediti. Med 350 in 400 oglasov, kolikor sem jih režiral, je tudi naredilo svoje, čeprav marsikdo tega ne verjame. Vsako leto sem po trideset dni na snemanju in si izmišljujem rešitve. Morda z režijo ni tako kot z igranjem na violino, da bi moral vsak dan vaditi pet ur – malo pa le pomaga. Lažje rešuješ določene težave, ki se pojavijo na vsakem snemanju."

Neuspeh Življenj Tomaža Kajzerja: "Kot da sem izgubil ljubezen svojega življenja"
Bratuše se najbrž marsikdo spominja po televizijski seriji Življenja Tomaža Kajzerja (2013), enem redkih poskusov, da bi za slovensko tržišče posneli “prestižnejšo” igrano dramo in se tako morda vsaj približali smernicam, ki jih v tujini diktirata HBO in Netflix. Projekt nikoli ni prerasel okvirov uvodnih šestih epizod. “Počutil sem se, kot da sem izgubil veliko ljubezen svojega življenja. Prepričan sem bil, da bomo serijo nadaljevali, a pri vodstvu RTV Slovenija za to ni bilo nobenega posluha. Nacionalna televizija je v resnici edina, ki se lahko loti takih projektov. Proračun naše serije je bil, za primerjavo, trikrat nižji od tistega za hrvaško nadaljevanko Časopis (Novine). Nekateri si v krizi srednjih let kupijo harleyja, jaz pa sem si 'kupil' Življenja Tomaža Kajzerja – in tisto leto končal s petdesetimi tisočaki minusa na računu našega podjetja. A sem vedel, v kaj se spuščam, ti dolgovi so poplačani, to je za menoj.”

Zbodli so ga tudi očitki, češ da portretira samo življenja privilegiranih, premožnih ljudi, ki nimajo prave zveze z “izkušnjo” povprečnega Slovenca. “Kot da taki ljudje ne bi obstajali! Poslušam monologe mladih režiserjev, ki ne poznajo niti enega samega delavca – proletarcev tako ali tako praktično ni več, ker ni več industrije. Smešno je, da predavajo ljudje, ki se jim niti sanja ne.”

Up na "pravo" slovensko kriminalno serijo
Življenja Tomaža Kajzerja so bila natrpana s filmskimi referencami: najočitnejši sta bili navezavi za Kubrickove Široko zaprte oči in Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda. Lahko v Prebujanjih pričakujemo podoben dialog s klasiki? “Določeni prizori človeka seveda fascinirajo. Kaj je lepšega kot napisati citat iz kakega od mojih najljubših fimov? S tem rečem: 'Nekdo je to posnel tako prekleto perfektno, da nimam kaj dodati.'” Poleg že omenjenih mojstrov (“Očarala sta me Kubrickov perfekcionizem in Godardova navidezna anarhija.”) je nanj v zadnjem času največji vtis naredil Paolo Sorrentino z režijo HBO-jeve nadaljevanke Mladi papež. “Nadaljevanka je na vseh ravneh drugačna od vsega, kar sem videl doslej. Začel sem gledati ob desetih zvečer in ostal pred zaslonom do šestih zjutraj.” Sicer tudi sam še vedno upa na novo priložnost za režijo serije: dogovori za hrvaško-slovenski koprodukcijski projekt so menda v teku, a o njem še noče povedati nič določenega. “Končno bi lahko posneli kriminalno serijo, v kateri bi bili liki in zapleti verjetni. S scenaristično ekipo smo zavestno iskali zaplete, ki bi se v Sloveniji lahko zgodili; tematiziramo lahko tudi lepe sosedske odnose, ki jih imamo s Hrvati … Sicer pa v mojih filmih ni pozitivnih likov. Vsi so (tudi) dobri, ampak v osnovi malo pokvarjeni." (Smeh.)

"Slovenija ne pozna mainstreama"
Konkretnih pričakovanj za gledanost oziroma uspeh Prebujanj si Bratuša ne upa ubesediti. Lahko sploh upa na to, da bodo ljudje za dramo o odnosih drli v kinematografe? “Ne vem, kaj lahko pričakujem. Glede na to, da nimamo denarja za film, tudi denarja za promocijo nimamo. Ljudi bomo skušali privabiti na alternativne načine in jim povedati, da je slovenski film lahko tudi zabaven. Spomnim se, kako je moja mama gledala televizijo. V hipu, ko je v filmu slišala prve slovenske besede, je preklopila! No, saj, roko na srce, kar nekaj slovenskih filmov je res zamorjenih (smeh.) Moj cilj je ustvarjati pomembne filme, a ne takih, da bi bili za vsako ceno težki. Slovenija sploh ne pozna 'mainstreama'. Na eni strani je Pr' Hostar, na drugi pa filmi, s katerimi se mučiš tisto uro in pol in upaš, da bo kmalu konec. Tudi filmov s povsem realistično podlago se nekateri lotevajo na tak način, da potem dobivajo nagrade za režijo na obskurnih festivalih. V tem ne vidim pravega smisla.”

Ana Jurc