Čeprav stoji sredi redko poseljenega območja, se lahko grad Kostel pohvali z zanimivo zgodovino. Med drugim je pomembno vlogo odigral med turškimi vpadi, na začetku 19. stoletja pa so ga požgali Francozi. Foto: RTV SLO
Čeprav stoji sredi redko poseljenega območja, se lahko grad Kostel pohvali z zanimivo zgodovino. Med drugim je pomembno vlogo odigral med turškimi vpadi, na začetku 19. stoletja pa so ga požgali Francozi. Foto: RTV SLO
Podobe Slovenije: Kostel

Eden izmed njih je Kostel. Svoje znanje o pokrajini ob mejni reki Kolpi ste lahko nadgradili, ko je Televizija Slovenija na
prvem programu premierno predvajala svoj novi dokumentarec Podobe Slovenije: Kostel. Življenje v Kostelu zaradi odmaknjenosti od glavnih cestnih povezav in večjih mestnih središč ni lahko. A ravno zaradi te odmaknjenosti je Kostel do danes ohranil nekaj prvinskosti, ki jo prikaže oddaja po scenariju Milice Prešeren in v režiji Primoža Meška.

Grajska dominanta nad neokrnjeno pokrajino
Kostelsko ni le pokrajina neokrnjene narave; tu najdemo tudi nekaj zanimivih arhitekturnih prvin. Ena izmed dominant arhitekturne krajine, ki jo med drugim zazanamuje tudi do danes ohranjena tradicionalna arhtektura, je tako tudi grad na vrhu pečine nad Kolpo. Prva omemba graščine je iz leta 1337, lastništvo objekta pa je prehajalo od Ortneburžanov prek celjskih grofov do Habsburžanov. Grajsko poslopje z gotskim jedrom je pomembno vlogo odigralo med turškimi vpadi. Bilo je pomembna utrdba, ki pa so jo leta 1578 Turki izropali in požgali. Podobno usodo je grad doživel leta 1809, ko so ga zažgali Francozi. Struktura celotnega kompleksa je značilna za grajsko arhitekturo bližnje Bele krajine. V 16. stoletju so namreč osrednji srednjeveški del obdali z obzidjem, ki je varovalo tudi cerkev in naselje. Kompleks je tako nudil zaščito pred Turki tudi običajnim prebivalcem Kostela.

Zemljepisni pojem Kostelsko obsega ozemlje na levem bregu Kolpe od Račkega potoka do naselja Grgelj, obsega pa tudi zaledje do Borovške in Goteniške doline. To ozemlje so Slovenci prvič poselili šele med 12. in 13. stoletjem, poselitev pa se tudi kasneje ni močno okrepila. Edina prometna povezava s tem ozemljem je namreč še danes cesta med Kočevjem in mejnim prehodom Delnice. Število prebivalstva zaradi slabih razmer za vsakodnevno pot na delo že več kot 100 let upada.