"Pozorna je na filmsko kontinuiteto in vse detajle, njena natančnost in sugestije pa omogočajo režiserjem manj stresno montažo in več svobode," so zapisali.

Natančen nadzor nad posnetimi kadri
Petra Trampuž je kot tajnica režije, ki se je sicer preizkusila tudi v režiji, scenaristiki in produkciji, sodelovala tako, kot je opredeljeno v utemeljitvi, z "malimi" kot "velikimi" avtorji, mladimi in starejšimi. Odkar deluje na filmu, je bila pozorna na dialoge v slovenščini, italijanščini, makedonščini, srbohrvaščini, angleščini, nemščini in arabščini.

"Njen natančen nadzor nad posnetimi kadri in dragocene sugestije v času snemanja omogočajo režiserjem manj stresno montažo in večjo svobodo. Težko bi našli koga, ki je bolj pozoren na filmsko kontinuiteto in na vse male detajle, ki so tako pomembni pri ustvarjanju filmske magije," so v utemeljitvi zapisali pri DSR-ju.

Svoje znanje je po navedbah društva z leti nadgrajevala in ga predajala tudi mladim avtorjem. "Režiserji močno cenimo njeno strokovno znanje, občutek za filmsko umetnost in posvečen odnos do dela in sodelavcev. Petra Trampuž je nepogrešljiva sodelavka tudi zato, ker je noro zaljubljena v filmsko ustvarjanje," so še dodali.

Delala je z Burgerjem, Prosenčevo in Škafarjem
Petra Trampuž se je rodila 16. marca 1972 v Ljubljani, kjer je zaključila osnovno in srednjo pedagoško šolo, zatem pa nadaljevala študij ekonomije. S filmom in televizijo se je prvič srečala pri 20 letih, ko je kot pomočnica v produkciji delala na RETE 4 v Italiji. Pri 23 letih se je preselila nazaj v Slovenijo in zdaj že več kot 20 let dela izključno v filmski industriji.

Kot je razvidno iz njene obsežne filmografije, je med drugim sodelovala pri filmih Ivan (2017) v režiji Janeza Burgerja, filmu Mama (2016) v režiji Vlada Škafarja, filmu Utrip ljubezni (2015) v režiji Borisa Petkovića, filmu Naša vsakdanja zgodba (2015) v režiji Ines Tanović, filmu Drevo (2014) Sonje Prosenc, filmu Zoran, moj nečak idiot (2013) Mattea Oleotta, filmu Adria Blues (2013) v režiji Miroslava Mandića in številnih kratkih filmih. Kot režiserka, scenaristka, izvršna producentka in scenografinja se podpisuje pod kratki film Jaz sem (2017).

Za prepoznavnost neavtorskih poklicev
DSR želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. To področje močno zaznamujejo tudi filmski sodelavci s svojim neavtorskim prispevkom in hkrati pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka, so prepričani.

Nagrado kosobrin bodo Petri Trampuž podelili 15. septembra na Festivalu slovenskega filma. Do zdaj so nagrado prejeli scenski tehnik Janez Petretič – Ive, kolorist Emil Svetlik in dokumentalistka raziskovalka v TV-arhivu Jožica Hafner.