Knallhart: film o petnajstletniku v urbani džungli. Foto: Berlinale
Knallhart: film o petnajstletniku v urbani džungli. Foto: Berlinale
Der freie Will
Ob ogledu filma Der freie Will dobi človek občutek, da je vsak peti Nemec patološki posiljevalec. Foto: Berlinale
Kombat sechzehn
Kombat sechzehn: Je življenje zares le en sam krut boj za obstanek? Foto: Berlinale

Tokrat so v precep vzeli vsebino filmov, s katerimi so domači filmski ustvarjalci skušali osvojiti tuje občinstvo. Po poročanju Reutersa naj bi vsak, ki si je ogledal nemške filme, kot so Der freie Will režiserja Mathiasa Glasnerja, Kombat sechzehn (Mirko Borscht) in Knallhart (Detlev Buck), dobil občutek, da nemška družba dobesedno poka po šivih. Po cestah pustošijo klike razjarjenih mladeničev, nedolžni državljan pa komaj lahko upa, da bo na poti domov ušel posilstvu, ropu ali celo … umoru.

Na obzorju ni svetlobe
Prikazi grobega cestnega življenja naj bi bili posledica "žalostnega" nemškega vsakdanjika, saj se je odstotek brezposelnih lani povzpel na kar 11,3 odstotka. Ker na obzorju ni nobenega hitrega vzpona nemškega gospodarstva, filmski analitiki pogumno napovedujejo, da se utegne smernica filmov, ki prikazujejo urbano krajino "po vzoru newyorškega Bronxa", nadaljevati tudi v letos. Lanska in letošnja bera nemških filmov je tako izrazito nasprotje nekaterim nemškim filmom, ki so v zadnjem desetletju navdušili mednarodno občinstvo. Če sta filma Teci Lola, teci in Zbogom, Lenin kljub prikazu ne vedno lepe resničnosti uspela ohraniti tančico skrivnostnosti in očarljivosti, pa nova generacija nemških režiserjev gledalca grobo zaluča v svet brezobzirnosti in skoraj živalskega boja "za obstanek".

Fatih Akin - glasnik filmskega preobrata
Nove posebnosti nemškega filma pa naj ne bi bile le posledica težkega življenja v Nemčiji – Nemci so doživeli že težje čase -, ampak vsaj malo tudi stremljenja mladih režiserjev po čim hitrejšem uspehu. Malo nesramno bi to lahko imenovali tudi posnemanje uspešnega recepta. Novi val nemškega filma naj bi namreč s svojim izredno uspešnim filmom Z glavo ob zid - prejel je berlinskega zlatega medveda in evropsko filmsko nagrado za najboljši film - napovedal režiser Fatih Akin.

Prelom z romantično preteklostjo
Tretji razlog za novo usmeritev nemških filmskih ustvarjalcev pa je podal kar režiser filma Der freie Will Mathias Glasner. Tako občinstvo kot tudi filmski kritiki naj bi se po njegovem mnenju preveč "zapičili" v vsebino filmov. Bistven naj bi bil novi umetniški pristop nemških režiserjev. Zaradi njega so preprosto morali v svoje izdelke vključiti poudarjeno krute zgodbe z nemških cest. Le tako lahko namreč s kamero prikažejo izredno grobe prizore in pri tem ne prikrijejo prav nobene ostudne podrobnosti. Pa naj se taki dogodki še tako poredko zgodijo v resničnem življenju povprečnega nemškega državljana.

Tako naj bi nemški filmski ustvarjalci izrazili "protest" proti sluzavim in umetniško šibkim romantičnim komedijam, ki so v devetdesetih obvladovale nemški film. Plehkost domačih filmskih zgodb so ob prelomu tisočletij spoznale tudi ustanove, ki režiserje subvencionirajo. Te pa so – podobno kot številni filmarji – "upor" proti romantiki vzele kar nekoliko preresno, saj naj bi bilo zdaj – tako zatrjuje Glasner – skoraj nemogoče dobiti državno podporo za snemanje filma, če le-ta ne govori o nezaposlenosti, družbenih nemirih ali nasilju na ulicah.

Verjetno se bodo režiserji in scenaristi tudi v naturalistični maniri na filmski trak posnetega nasilja kmalu naveličali. Kaj bo torej po desetletju romantične komedije in desetletju urbanega nasilja prinesla prihodnost?