Režiserja je po vrnitvi s študija v ZDA pretreslo hitro izumiranje značilnih vedut njegovega rodnega mesta Šanghaja, ki so jih zamenjevali orjaški železo-betonski kompleksi. Da bi se ohranil vsaj spomin na značilna šanghajska naselja, je Šu posnel dokumentarec z naslovom Nostalgija, v katerem je skozi popis polpretekle zgodovine svoje družine predstavil življenje v enem izmed predmestij od leta 1935 pa do njegovega izbrisa z obličja zemlje.

Tradicionalna kitajska gradnja boljša od betona
Lične hiške, katerih arhitektura je bila samosvoja kombinacija evropskega sloga in tradicionalne kitajske gradnje, morda zares niso bile tako udobne za življenje, kot so sodobni betonski orjaki. Tudi higienske razmere v njih so bile včasih povsem 'na psu', a v njih se je odvijalo pravo življenje. Življenje, ki ga je oblikovala tesno povezana skupnost sosedov, ki so sicer poleti stokali zaradi skoraj tropske sopare, v hladnejših mesecih pa so se pritoževali nad neukrotljivim prepihom. A Šu je prepričan, da je bolje trpeti te nadloge, kot pa se 'zabiti' v betonsko komoro, še prej pa slednjo napolniti s številnimi (ne)potrebnimi kovinskimi gospodinjskimi pomočniki in jeklenimi bitji, ki zmorejo v vsakem trenutku iz sebe začeti bruhati glasove, ki preženejo tesnobo, osamljenost in zagotovijo sprostitev.

Življenjski slog Kitajcev postaja vse bolj podoben ameriškemu
Kot na dlani se ponuja še ena primerjava. Na slog mičnih koč so vplivali Evropejci, ki so se zgrinjali v Šanghaj, eno najbolj živahnih kitajskih pristanišč, v katerem je že pred koncem 19. stoletja zrasla tudi velika skupnost evropskih priseljencev. In ti so znali uživati življenje. Novodobne stanovanjske zgradbe so veliko bolj podobne stavbam v ameriških mestih in tudi življenjski slog Kitajcev postaja vedno bolj podoben ameriškemu. Delo in hlepenje po zaslužku sta izrinila veselje ob zabavnem pogovoru s sosedi.Da se tudi Kitajci zavedajo tragičnosti svoje usode, ki so si jo v veliki meri zapisali sami, dokazuje neverjeten odziv gledalcev, ki so si film ogledali na premiernem predvajanju. Šu je povedal, da so številni gledalci po koncu projekcije jokali.

Divji kapitalizem, ki na Kitajsko vedno bolj vdira kljub uradnemu vztrajanju državne nomenklature pri socialistični družbeno-politični ureditvi, je segel celo na področje konservatorstva stavb. Šu je opozoril, da ves stari Šanghaj ne bo izgubljen, a trenutno so spomeniško zaščitene le tiste stavbe z začetka 20. stoletja, ki so v lasti premožnih ljudi in ogled katerih prihodnjim rodovom ne bo ilustriral, kako so nekoč živeli revni Kitajci.

Rušenje harmonije v družini
Šu tudi opozarja, da rušenje starih sosesk pogosto ruši harmonijo v družini. Nekateri družinski člani namreč želijo do konca vztrajati v starem domu in se skušajo boriti proti posegom oblasti, drugi pa voljno zapustijo dom in se želijo čim prej prilagoditi načinu življenja, kot ga zapoveduje 21. stoletje. Tudi v Šujevi družini je bilo tako. Le babica, ki v naselju Da Žongli živi že od leta 1935, ko se je v Šanghaj priselila kot šestnajstletna nevesta, še vztraja. Je ena tistih ljudi, zaradi katerih se je Šu Haolun odločil posneti film: "Ljudje v tem naselju nimajo veliko denarja, pa vendar ljubijo svoj način življenja. To je prava skupnost; ljudje vsak dan skupaj igrajo mahjong in klepetajo. To sem hotel ovekovečiti."