Celovečerni film Okja južnokorejskega režiserja Jun Ho Bonga se je izkazal za spektakularen prispevek k žanru mladinskega filma z opaznim pridihom družbenega aktivizma.

V petem celovečercu 47-letnega Bonga spremljamo fantazijsko pripoved o korejski najstnici Miji (Seo Hjun Ahn), ki na oddaljenih planotah v srcu narave vzgaja ogromnega pujska Okjo. Ta je redek primerek nove živalske vrste t. i. “superpujskov”, ki so jih kot eno od mutacij narave odkrili na neki kmetiji v Čilu. Kmalu se izkaže, da za celotnim projektom v resnici stoji velika multinacionalna korporacija, na čelu katere je razvpita Lucy Mirando (Tilda Swinton), ki ima z vzrejo teh živali svoje načrte. Ko predstavnika podjetja, televizijskega veterinarja dr. Johnnyja Wilcoxa (igra ga Jack Gyllenhaal v eni svojih najbolj komičnih vlog), pošljejo, da bi Okjo speljal iz Mijinih rok, se začne divji lov, v katerega se vključi še aktivistična organizacija za osvoboditev živali, ki jo vodi dobromisleči Jay (Paul Dano).

Film v scenarističnem smislu sledi dokaj klasičnemu vzorcu žanrskega pripovedovanja, ki v ospredje postavlja odnos med otrokom in njegovim domačim ljubljenčkom, vendar pa film zaznamuje tudi nemalo izvrstno posnetih akcijskih prizorov ter prepričljiva uporaba digitalne animacije. Jake Gyllenhaal je na novinarski konferenci razložil, zakaj je pri filmu želel sodelovati, še preden je v roke dobil scenarij. “Jun Hoja zdaj poznam že nekaj časa in na samem začetku mi je povedal, da dela pri projektu s Tildo Swinton. Takrat je imel v roki zgolj skico Okje in samo na podlagi te podobe sem ga takoj vprašal, ali mi lahko priskrbi vlogo v njem. Ko sem pozneje vendarle prebral scenarij, me je zgodba zelo ganila, podobno pa sem čutil tudi po tem, ko sem videl končani film. Film te tudi nasmeje in čustveno gane, ker gre za zelo drugačno zgodbo o prehodu neke deklice iz obdobja otroštva v adolescenco.”

O trku kapitalizma in okoljevarstva
Kot je pogosto pri žanrskih filmih, tudi ta v svojem jedru obravnava pereče družbeno vprašanje, ki ga je Gyllehaal ob tej priložnosti povzel pred novinarji. “Film govori o bitki med kapitalizmom in skrbjo za naravne vire. Gre za strani, ki sta si nenehno v nasprotju, Bong pa je ta boj prikazal na izjemen način, še posebej z odnosom med dekletom in Okjo ter ljubeznijo med njima. Če hočete v filmu videti politično stališče, potem mislim, da je precej očitno, kako ekipa čuti do vprašanja ohranjanja narave. Vsi smo se med drugim pridružili filmu tudi zato, ker so nam mar živali in naravno okolje.”

Zajeten proračun in popolna ustvarjalna svoboda sta redka sopotnika
Bong se je moral pričakovano spopasti z nekaj vprašanji o Netflixu, ki te dni kroji dobršen del pogovorov na festivalu. Režiser je podal mnenje o tem, kako je tem podjetjem delati z ustvarjalnega vidika. “Pravzaprav mi je bilo zelo všeč sodelovati z Netflixom. Vseskozi so mi dajali ogromno podpore. Tudi proračun je bil znaten (50 milijonov dolarjev, op. a.). To, da dajo režiserju takšen proračun in mu dajo popolno svobodo, ni povsem običajno. Samo snemanje in montaža sta se izkazala za krasni izkušnji. Niti v enem trenutku se niso vmešavali ali pritiskali name.”

Morda pa ga bodo vendarle videli v kinu
Kako pa se režiser počuti ob dejstvu, da ljudje tako spektakularnega filma po festivalu morda ne bodo imeli možnosti videti v kinu, temveč ga bodo gledali kar na svojih telefonih? V tistem trenutku je Bongu besedo vzela Tilda Swinton: “Morda pa ga bodo vendarle videli v kinu. In bodimo odkriti, v Cannesu pokažejo na tisoče filmov, ki jih ljudje pozneje nimajo priložnosti videti v kinu, med njimi tudi nekaj tistih najlepših, najbolj ezoteričnih. Pri tem vprašanju gre za evolucijski proces. Podjetje Netflix je Jun Ho Bongu dalo možnost, da z vso svobodo posname svojo vizijo resničnosti, in za to sem jim neizmerno hvaležna.”

Ker gre za dokaj klasičen primer mladinskega filma, so Bonga vprašali, ali so nanj morda vplivali prelomni mladinski filmi Stevena Spielberga iz 80. let preteklega stoletja. “Bolj so mi pri srcu Spielbergovi filmi iz 70. let. Žrelo (Jaws, 1975), Dvoboj (Duel, 1971) in podobni. Tudi na splošno imam rad ameriške filme iz 70. let, ne le Spielbergove. Filmi iz tistega obdobja so zelo posebni. V svoji karieri pa sem imel veliko drugih mentorjev, pravih mojstrov filma. Denimo Ki Joung Kima, ki je posnel Služkinjo (Hanyo/The Housemaid, 1960), pa Šoheija Imamuro. To so režiserji, ki jih globoko občudujem.”

Gledalcem v naši regiji se bo zagotovo zdelo zanimivo, da se je južnokorejski režiser odločil akcijske prizore pospremiti z nepričakovano glasbeno podlago – z balkansko glasbo. “Za akcijske prizore smo izbrali trobentaško glasbo zasedbe, ki prihaja iz Makedonije. Ko so me v Cannesu vprašali, katero glasbo naj zaigrajo, ko bomo hodili po rdeči preprogi, sem jim rekel, naj tudi tam zavrtijo njihovo glasbo.”

Spodrsljaj pokvaril prvi stik s filmom
Novinarsko projekcijo, ki se odvije na jutro pred uradno večerno svetovno premiero, pa je zaznamoval velik lapsus prirediteljev. Ti so namreč pozabili pripraviti platno za jutranjo projekcijo, tako da je del ekrana zakrivala odrska zavesa. Ob žvižganju 2.300-glave množice so morali po 10 minutah film prekiniti, da so lahko tehniki na odru popravili napako. Čeprav so takšne napake relativno pogoste pri projekcijah v kinih, pa ob takšnih priložnostih veljajo za velik spodrsljaj. Ne samo da vsaka zamuda podre izjemno natrpan urnik filmskih profesionalcev, temveč so takrat v dvorani prisotni predstavniki večine najpomembnejših svetovnih medijev, ki jim ustvarjalci želijo pričarati popoln prvi stik z njihovim filmom.

Film bo na Netflixu na voljo že čez dober mesec, od 28. junija dalje.

Matic Majcen
iz Cannesa