Mungiu je do leta 1994 delal kot učitelj in novinar. Med študijem filma je delal kot pomočnik režiserjev pri tujih produkcijah, posnetih v Romuniji. Foto:
Mungiu je do leta 1994 delal kot učitelj in novinar. Med študijem filma je delal kot pomočnik režiserjev pri tujih produkcijah, posnetih v Romuniji. Foto:
4 meseci, 3 tedni in 2 dneva
Otilia in Gabita sta študentki, ki si delita sobo v študentskem naselju leta 1987 v Bukarešti. Gabita je noseča. Dekleti se dogovorita za srečanje z nekim gospodom Bebejem, ki naj bi v cenenem hotelu opravil splav. Toda neznanec zavrne denar in hoče drugačno plačilo ... Foto: Kolosej
Čudežni deček romunskega filma

Mungiu, ki ga je depresivna drama o študentki, ki skuša v Ceausescujevi Bukarešti nezakonito narediti splav, izstrelila med zvezde, se na slavo še ni navadil: "Toliko sprememb, toliko obvez je kar naenkrat. Trenutno ne zmorem drugega, kot da se vljudno smehljam. Zase sploh nimam več časa."

Začelo se je kot komedija
Zanimivo je, da film sploh ni bil mišljen kot Mungiujev "veliki met". Napisal je scenarij za satiričen filmski pogled na Romunijo v sovjetskem obdobju, ki ga je naslovil Zgodbe iz zlate dobe. A ko je neki njegov mlajši prijatelj scenarij komentiral z besedami, da je moralo biti življenje v osemdesetih sila zabavno, se je zamislil. Iz besedila je črtal vse vice in situacijsko komiko, vpeljal pa hladni realizem. Za izhodišče je vzel resnično zgodbo o nezakonitem splavu leta 1987, o katerem mu je pripovedoval neki znanec. (V Romuniji so leta 1966 splav z zakonom prepovedali; rodnost se je v naslednjih letih skokovito povečala. Ženske so se kmalu začele zatekati k nelegalnemu splavu in do konca komunizma naj bi za posledicami ponesrečenih posegov umrlo več kot pol milijona žensk. Splav je medtem izgubil moralno konotacijo; nanj so začeli gledati kot na upor in odpor proti režimu.)

Brez patetike, prosim
"Težko je razložiti, zakaj je film ganil toliko ljudi," pravi režiser, ki je dramo predlani v domovini posnel za 600 tisoč evrov. "Najbrž zato, ker ima dušo. Težko je govoriti o nečem tako pomembnem in pri tem ne pridigati." Zmaga na canskem filmskem festivalu je iz njega naredila narodnega junaka: predsednik Basescu mu je podelil romunsko zvezdo za prispevek k domači kinematografiji.

Tudi sam Mungiu je moral počakati na padec komunizma, preden se je lahko vpisal na filmsko akademijo (prej so bila mesta rezervirana za otroke partijskih veljakov). Diplomiral je leta 1998, posnel tri kratke filme in celovečerec Occident - nato pa so se "zgodili" 4 meseci. In od takrat še ni našel prostega trenutka, da bi se lahko posvetil svojemu naslednjemu projektu. In če film, ki ga je Romunija nominirala tudi za tujejezičnega oskarja, pride v peterico nominiranih, si od soja žarometov še ne bo mogel kmalu oddahniti.

Čudežni deček romunskega filma