Režiserka in glavna igralka imata raje, da film prejema slabe kritike, kot da bi bil odziv povprečen, sta rekli na tiskovni konferenci. Foto: EPA
Režiserka in glavna igralka imata raje, da film prejema slabe kritike, kot da bi bil odziv povprečen, sta rekli na tiskovni konferenci. Foto: EPA
Sofia Coppola
35-letna režiserka je v zgodovinskem filmu uporabila sodobne prijeme. Foto: EPA

Na tiskovni konferenci po premieri v Cannesu je ameriška režiserka prav domačim novinarjem pripisala največ kritičnih besed, medtem ko so na spletu mnenja o zgodovinskem filmu, v katerem igra naslovno vlogo Kirsten Dunst, precej bolj raznolika. Film je Coppola posnela po biografiji Antonie Fraser, ki podvomi o do zdaj sprejeti predstavi o francoski vladarici in predstavlja njen razvoj od 14-letne deklice do ženske pod giljotino.



Pa jejte kolačke ...
Sofia Coppola, ki v Cannesu sodeluje v tekmovalnem programu, je v filmu narisala zelo razkošen portret vladarice, ki je na francoski dvor prišla stara 14 let, da bi jo tam dokončno vzgojili za nevesto prihodnjega kralja. V filmu bodo gledalci spoznali drugačno kraljico, kot so si jo predstavljali do njegovega ogleda. Tega se zaveda tudi režiserka, ki sama priznava, da je bila Marija Antoinetta pred začetkom snemanja zanjo simbol dekadentnosti in lahkomiselnosti, nato pa se je začela bolj posvečati človeški plati njene zgodbe.

Rockovska glasba v Parizu 18. stoletja
Kritiki pa Coppoli ne očitajo le drugačnega portreta francoske vladarice, kot so ga bili vajeni do zdaj, ampak tudi sodobne prijeme pri snemanju. Večina se jih strinja, da rockovska glasba kljub vsemu ne spada v film, ki prikazuje dogajanje v drugi polovici 18. stoletja. Ko se tako Marija Antoinetta in njeno spremstvo izmuznejo iz Versaillesa, da bi se udeležili plesa v maskah v Parizu, ljudje, ki jih srečajo, plešejo na poppesem, ki bolj spada v sodobne diskoklube kot v 18. stoletje. Ena od pesmi, ob kateri bi takratni prebivalci verjetno le dvigali obrvi, je na primer I Want Candy skupine Bow Wow Wow.

Kaj pa revolucija?
Eden od kritikov pa je spomnil tudi, da je režiserka, ki so jo precej bolj hvalili za njena prejšnja filma Zgubljeno s prevodom in The Virgin Suicides, skoraj pozabila na revolucijo, ki se je že kuhala v Parizu in njegovih predmestjih. Skoraj nedopustno je, da je vse povedala v zadnjih desetih minutah filma, kar kaže na to, da se je teme lotila precej nalahko in da bi jo v tem pogledu lahko označili za leno, ni bil nič kaj milosten do ameriške režiserke eden od britanskih kritikov.