Oglas
Nesprejemljivo je, da so naši sinovi odpeljani za tri leta, nekateri izmed njih se celo nikoli ne vrnejo, medtem ko se drugi učijo igrati.
V nasprotju z največjimi nacionalisti se namreč v ZDA rojenemu izraelskemu režiserju zdi prav umik Izraelcev iz Libanona najbolj optimistični dogodek v Izraelu v zadnjega pol stoletja. Trajnega miru sicer še ne vidi, a upa, da se mu Bližnji vzhod vsaj približuje. V skladu s tem prepričanjem je posnel tudi svoj najnovejši film Beaufort, poimenovan po trdnjavi, za katero je padlo mnogo izraelskih in libanonskih vojakov.
"Je zgodba katere koli gore v kateri koli bitki. Vojaki so padali, da bi jo zavzeli, vojaki so padali, da bi jo ubranili, nato pa so se zavedli njene nepomembnosti," jo je opisal Cedar, ki je tudi sam večino triletnega služenja vojaškega roka v Izraelu preživel v izogibanju zased, ki so jih na t. i. varnostnem območju postavili pripadniki skrajnega gibanja Hezbolah. Tako je režiser veliko prizorov posnel kar na podlagi lastnih izkušenj, kar je zanj pomenilo svojevrstno terapijo in razčiščevanje s preteklostjo.Ukor zaradi sodelovanja vojske
Snemanje filma na trdnjavi, ki jo je Cedar izbral prav zaradi podobnosti z Beaufortom, ki je zdaj na libanonski strani izraelsko-libanonske meje, je delno sponzorirala izraelska vlada. Ukor nekaterih Izrealcev pa si je ekipa prislužila tudi, ko se je izvedelo, da pri snemanju filma pomaga izraelska vojska, pa čeprav je bila njena pomoč le logistična ali igralska in se je nekaterim članom ekipe zaradi takšnih ali drugačnih razlogov uspelo služenju vojske izogniti.
"Nesprejemljivo je, da so naši sinovi odpeljani za tri leta, nekateri izmed njih se celo nikoli ne vrnejo, medtem ko se drugi učijo igrati," je bil ogorčen oče enega izmed izraelskih fantov, ki so padli med obveznim služenjem vojske.
Rad ima kontroverzne teme
Cedar se tokrat ni prvič lotil kontroverznega projekta. Že njegova prejšnja dva filma, Time of Favor in Campfire, sta bila v njegovi domovini sprejeta zelo burno, saj je v njima narisal neolepšani portret židovskih naseljencev, med katerimi je nekoč sam živel. Tokrat pa je bil režiser presenečen predvsem nad vojaškimi častniki, ki so sodelovali pri snemanju filma. Vsi so takoj razumeli pomen filma, pa čeprav glede na njihov poklic to ni bila najbolj logična stvar, je dejal Cedar.
Sistem vrednot obrnjen na glavo
Umik Izraelcev iz Libanona leta 2000 se mu zdi še posebej pomemben, ker je na glavo postavil sistem vrednot v Izrealu. Na glavo naj bi se začele postavljati leta 1982, ko so Izraelci z razlogom, da želijo uničiti plaestninske gverilce, napadli Libanon in zanetili držvljansko vojno, izraelska podoba pa je še dodatno zbledela zaradi dogodkov na Zahodnem bregu in v Gazi.
Da Izrealci ne razmišljajo več popolnoma enako kot pred 20 leti in več, se kaže tudi v filmih. Ti niso več hvalnica vojaški moči države, ampak se režiserji bombastičnim prizorom, v katerih se vojaki bojujejo, večinoma raje izogibajo. V skladu s tem je svoj zadnji film posnel tudi Cedar, ki pa je za zadnji prizor prihranil eksplozijo, ki trdnjavo Beaufort strese ravno ob sončnem zahodu.
Nesprejemljivo je, da so naši sinovi odpeljani za tri leta, nekateri izmed njih se celo nikoli ne vrnejo, medtem ko se drugi učijo igrati.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje