S temi besedami se Milena Zupančič spominja legendarne Duše Počkaj (1924–1982), ki se je rodila natanko pred sto leti.

Filmska in gledališka igralka Duša Počkaj je kot ena vodilnih slovenskih gledaliških igralk izoblikovala veliko karakternih vlog. Bila je "igralka, ki se je s svojo igro dotaknila absolutnega", o njej pravi Milena Zupančič.

Imela je neznansko srečo, pove, da se z igralko, ki jo je tako občudovala, nista samo spoznali, ampak tudi zelo zbližali. Kolikor se spomni, sta sicer na odru stali skupaj samo v predstavi Hlapci v režiji Mileta Koruna, sta pa precej snemali skupaj, med drugim film Cvetje v jeseni. Duša Počakaj jo je tudi sprejela v krog svojih prijateljic, kar sama občuti kot "zelo bogato zadevo v svojem življenju".

Duša Počkaj je pogosto igrala zapletene moderne ženske. Mnogim je najbolj ostala v spominu v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf? Tudi Milena Zupančič jo je imela priložnost videti, ko je bila še gimnazijka in zanjo je bilo to posebno doživetje. "Sedela sem visoko na balkonu. Vsa kri mi je šla v glavo, telo mi je drhtelo, skoraj nisem imela prostora za dihanje," je povedala in dodala: "Popolnoma sem se zaljubila in to še zmeraj traja."

Predstava mojega življenja
Duše Počkaj nikoli ni jemala za vzornico, zanjo je bila in je še vedno "idol, najbolj sijoča zvezda na igralskem nebu". "Popolnoma me je prevzela in me še vedno. Čeprav sem videla marsikatero predstavo, ki je bila mogoče v celoti boljša, lahko rečem, da je in bo do konca življenja to predstava mojega življenja," je povedala Zupančič.

Gibala se je na svoj poseben način, bila je "od pijače majava, ampak ne nerodna, bila je groba, pa ne brutalna, zapeljiva pa ne banalna. Kadar je bilo potrebno, da je vulgarna, je bila vulgarna na svoj šarmanten način. In pa neskončno duhovita. Pa ne samo zaradi besedila, ampak zaradi svoje inteligence".

V ljubljanski Drami je nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta do konca. Oblikovala je več kot 100 gledaliških in filmskih vlog ter nastopila v več kot 100 radijskih igrah.

Pronicljivo karajoč in obenem ranljivo topel glas
Duša Počkaj je pomembno zaznamovala tudi slovenski film in nastopila v klasikah, kot so Tistega lepega dne, Cvetja v jeseni, Ubij me nežno in Ples v dežju. Bila je tudi uveljavljena šansonjerka. Pesmi je interpretirala s svojim nezmotljivo prepoznavnim raskavim glasom, ki je znal biti jedko grob in pronicljivo karajoč, a vendarle tudi ranljivo topel in božajoče prizanesljiv.

Duša Počkaj se je rodila leta 1924 v Lendavi. Po drugi svetovni vojni je bila med prvimi študentkami na Akademiji za igralsko umetnost. Od leta 1946 pa vse do smrti je bila članica ljubljanske Drame. Pri svojih 57 letih, 24. junija 1982, je še zadnjič nastopila v predstavi Gozd na odru ljubljanske Drame. Igrala je vlogo vdove, graščakinje Raise Pavlovne Gurmižinske in med predstavo doživela srčni infarkt.

Po človeški plati je bila "sijajna, pri njej se je res čutila enostavna človeškost", se je spominja Milena Zupančič. Na odru je bila do zadnjega. "Tisti dan sem imela neko snemanje. Ko so mi povedali za njeno smrt, mi je bilo, kot da bi me en košček odrezali".

Prejemnica številnih nagrad
Za svoje delo je bila Duša Počkaj večkrat nagrajena. Leta 1961 je v Pulju prejela nagrado zlata arena in nagrado kritike, leto pozneje nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Maruše Rdečelaske v filmu Ples v dežju je prejela priznanje Metoda Badjure, bila je igralka leta 1979, leta 1980 pa je prejela nagrado carica Teodora v Nišu za vlogo tete v filmu Ubij me nežno.