Metod Pevec ni znan le po filmu Pod njenim oknom - romantični zgodbi s pridihom ubranosti, pravljičnosti in moderno kinematografsko estetiko, ali pa filmskem prvencu Carmen, kjer je posegel v marginalnjše sfere današnjega življenja. Za vse njegove filme se zdi, da so zaznamovani z žensko zgodbo, in ta njegova ženska je vedno malce osamljena in žalostna, a vsemu navkljub močna.

Najlepše lirično glasbilo
Tudi v filmu Estrellita - pesem za domov je v središče postavljena žalujoča vdova v podobi Silve Čušin, ki zdravilo za svojo žalost najde v glasbi. Povod za scenarij je Pevec, tako kot vsi scenaristi in režiserji, ki jih že najmanjši droben detajl lahko spodbudi, našel v majhni, a nebistveni, anekdoti. Slišal je zgodbo o neki dobrotnici, ki je nadarjeni deklici sprva violino poklonila, potem pa jo je vzela nazaj.

To grozno izhodišče, kot ga je poimenoval sam, ga je nato napeljalo k razmišljanju o violini, glasbilu, ki je lahko grozljivo, pregrešno drago in hkrati najlepše lirično glasbilo z žensko obliko. Sam je nato napisal prvo različico scenarija in ga z bosanskim scenaristom Abdulahom Sidranom obdeloval dalje. Skupaj sta s Sidranovim kritičnim očesom izčistila zgodbo nepotrebnih papirnatih drobcev. Pozneje je k scenariju priskočil še Gareth Jones, ki je bedel nad njegovo žanrsko usmeritvijo in ritmom.

V središču je znova ženska
Ob pogledu na Pevčevo preteklo delo se zdi, da ga vedno znova privlačijo ženske zgodbe in liki. Kakor tudi sam priznava, se mu ženske zdijo bolj zanimive, kajti njihove zgodbe so manj izkoriščene kot moške. Ti takoj potegnejo v neke že določene žanre, napolnjene z željami po moči, denarju, z nasiljem, politiko ipd., kar pa so teme, ki Metoda Pevca sploh ne zanimajo. V nežnejšem spolu je po njegovem mnenju več oprijemljivih emocij, ki ga pritegnejo, čeprav se to nekaterim moškim zdi presentimentalno.

Film prežema neka plemenita, katarzična žalost, kakršno je Pevec pogosto zasledil v veselih družbah na veselicah, kjer so si ljudje potem presenetljivo zaželeli najbolj žalostnih pesmi. Nenavadno pri tem pa je bilo, da so ljudje v tej žalosti uživali. Glasba v resnici čisti človeško dušo. In iz teh občutij in takšne glasbe je Pevec izhajal pri snovanju Esterllite. "Ni me zanimala tista žalostna, skoraj vulgarna žalost, ampak tista redka, prosvetljena žalost, ki je malce čudežna, zdravilna, tista, ki ljudi lepša in spreminja."

Pot do ekipe
Film je nastal v slovensko-nemški produkcij in koprodukciji z Bosno in Hercegovino ter s Hrvaško, ekipo pa so sestavljali tako slovenski kot bosanski igralci (Silva Čušin - za glavno vlogo je prejela nagrade na 10. festivalu slovenskega filma, v Mannheimu in Skopju -, mladi Marko Kovačevik, Mediha Muslinović, Senad Basić, Karin Komljanec, Tadej Troha in Ana Temeljotov).

Pot do izbrane zasedbe in sodelavcev je bila za Pevca dolgotrajno in naporno delo. Avdicije so potekale v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Makedoniji in na osnovi poskusnih posnetkov, ki so pravzaprav osnova za nadaljnje delo, so izbrali igralce. Nastala je ekipa, o kateri je bil režiser trdno prepričan, kar je pomenilo, da so lahko tudi odlično delali.

Filmska kriza
Zadnje leto je za slovenski film pravzaprav krizno leto, kajti minilo je brez snemanja s pomočjo filmskega sklada. Pevec ob tem pravi, da gre za dejstvo, ki daje vtis, da nekdo namerno blokira slovenski film. "Tega enostavno ne razumem, zdi se mi noro, nelogično, nepojmljivo."

L. Š.