Letošnji Festival dokumentarnega filma (FDF) je ponudil paleto družbeno angažiranih filmov. Slovenci so končno dočakali premiero filma Edina zemlja, ki je bila na festivalu sredi marca. V času, ko svet pretresajo brutalni prizori iz Gaze, je ta film še en obupan klic na pomoč.

"Nisem prepričan, ali film lahko neposredno spremeni stvari. Tu rad citiram meni ljubega režiserja Krsta Škanata, ki je govoril, da filmi ne morejo spremeniti sveta, lahko pa zbudijo zaspane glave, da začnejo o nečem razmišljati," je dejal režiser in član žirije Amnesty Internationala Nemanja Vojinović. "Ljudje, družba nasploh, preprosto otopijo za nasilje, za genocid, za različne dogodke. To je res težava. Ampak živimo v takem času, da ne vem, kako naj se izkopljemo iz tega."

Režiserka Maja Weiss, ki se je občinstvu predstavila z retrospektivo svojih zgodnejših dokumentarnih filmov, je dodala: "Eden prvih filmov, ki sem jih videla na študentskem festivalu v Münchnu leta 1985, je bil točno o tem, o konfliktu med Palestinci in Izraelci. In o tem, kako je treba iti izven tega in izven nacionalnega in kako je treba sobivati in živeti v miru. Žalostno, da po toliko letih pravzaprav ni več načinov, skorajda se ne zgodi, da ne bi že nekdo to povedal na svoj in drugačen način, pa osebne zgodbe in tako naprej."

Sorodna novica "Zakaj ljudje počnejo tako nečloveške stvari?": film Prestreženi v družbi režiserke

Ukrajina skozi prisluhe
Dokumentarni filmi so pogosto korektiv medijem, meni programski vodja festivala Simon Popek: "Dostikrat spregovorijo o temah, ki bi morale biti vsaj občasno v televizijskem dnevniku. In to med udarnimi novicami, ampak se ne znajdejo tam, ker niso dovolj zanimive za spletne strani in ne bi prinesle dovolj klikov."

Film ukrajinske režiserke Oksane Karpovič Prestreženi s kombinacijo statične slike in zvočnih posnetkov kaže na popolno razčlovečenost družbe. Avtorica je namreč v filmu objavila delce iz kar 31 ur telefonskih pogovorov, ki so jih ukrajinske obveščevalne službe leta 2022 prestregle med ruskimi vojaki na bojišču in njihovimi domačimi v Rusiji.

"Ta ideja njihovega potovanja po Ukrajini, kot bi bili kakšni izkrivljeni turisti, me je nekako navdihnila, da film zasnujem kot potovanje. V njem sta dve potovanji. Po eni strani potujemo vizualno skozi različne pokrajine. Vidimo posledice vojne in okupacije v štirih ukrajinskih pokrajinah. Vzporedno s tem pa potujemo skupaj z rusko vojsko in invazijo spremljamo z njene perspektive," je povedala avtorica Prestreženih.

Vojinović, ki se je lani predstavil občinstvu festivala z ekovesternom Stekleničarji, o enem največjih odlagališč smeti v Evropi, pravi, da ga film Prestreženi spominja na prizore iz otroštva. "Spomnil me je na čas, ko smo doživljali bombardiranje Nata, vse te porušene zgradbe in polepljena okna. Najbolj se me je dotaknila ta surovost družine, mater, žena, sester, sogovornikov vojakov, ki jim je propaganda prav tako oprala možgane."

Medtem ko so film, ki je bil premierno predvajan na filmskem festivalu Berlinale, v tujini dobro sprejeli, pa so se doma v Ukrajini odzvali precej drugače, je Oksana čustveno priznala v pogovoru po projekciji filma v Cankarjevem domu: "Zavestno nismo hoteli pokazati srhljivih podob, hoteli smo se izogniti neposrednemu prikazu smrti na zaslonu. S tem smo nekako razjezili domače občinstvo."

Sorodna novica Igor Bezinović o filmu Fiume o morte!: Delo s filmom je še okrepilo mojo ljubezen do domačega mesta

Dokumentarni film na meji infozabave
"Različni dokumentaristi imajo različne pristope. Michael Moore je popeljal dokumentarec v multiplekse, ne zato, ker je prikazal avtentično stanje tistega, česar se je loteval, ampak ker je to začinil s humorjem, s svojo zelo arbitrarno retoriko. To je bil to neke vrste infotainment," je pojasnil programski vodja festivala.

Občinstvo je tako navdušil hrvaški film Fiume o morte, ki opisuje 16-mesečno vojaško okupacijo Reke, ki jo je pred stotimi leti izvedel v Italiji še danes čislani pesnik in ekscentrični vojskovodja Gabriele D'Annunzio. Rečani zgodbe o okupaciji niso le obnovili, temveč so jo na izviren način rekonstruirali v komičnih, nadrealnih in tudi strašljivih epizodah.

Film je nastal pod taktirko režiserja Igorja Bezinovića, ki je povedal: "Zgodilo se je precej nenavadno naključje. Le deset dni pred premiero našega filma v Rotterdamu je Elon Musk na inavguraciji Donalda Trumpa zbrane oboževalce in Trumpove privržence pozdravil z rimskim pozdravom oziroma s pozdravom, ki so ga uporabljali v fašizmu in nacizmu. Naključje je veliko, ker je prvi dokumentarni posnetek tega fašističnega, tedaj še rimskega pozdrava, ki so ga prevzeli fašisti, nastal prav na Reki, in sicer 20. septembra 1919, ko je Gabriele D'Annunzio tako pozdravil privržence v središču Reke. Posnetek še vedno hranijo v londonskem arhivu British Pathé."

Bezinović, ki velja za enega najbolj plodovitih hrvaških režiserjev, je nase opozoril leta 2012 z dokumentarnim filmom Blokada. Ta ponuja vpogled v najbolj množične in politično najpomembnejše študentske demonstracije na Hrvaškem v zadnjih desetletjih. Ob gostovanju v Ljubljani je komentiral tudi proteste v Srbiji: "Zelo sem ponosen, da so srbski študenti na začetku svoje blokade prikazovali moj film. Menim, da bi moralo biti to, kar se trenutno dogaja v Srbiji, smerokaz mlajši generaciji, kako naprej. Novi film – o blokadi v Srbiji – bi morali posneti ljudje iz te generacije, tako kot sem jaz posnel film o svoji generaciji."

Sorodna novica Film Še zdaleč ne lipicanci: v Avstriji lažje do sredstev za film kot do državljanstva

Temna plat najsrečnejšega mesta na svetu
Na prvi pogled zabaven, a še vedno neposredno ciničen film Še zdaleč ne lipicanci, deželo Marije Terezije, urejene administracije in slavnih dunajskih zrezkov kaže v popolnoma drugačni luči. Skoraj nemogoče je, da bi priseljenci dobili državljanstvo – celo tisti, ki so rojeni v Avstriji, kot kaže tudi osebna zgodba režiserke Olge Kosanović. "Prvič so me zavrnili, ker sem preveč dni preživela v tujini. Začeli so zares šteti dneve. Kje ste bili na počitnicah leta 2006? Tovrstna vprašanja. Rekli so, da sem bila preveč dni v tujini, in so me zavrnili. To me je zelo začudilo. Vedno sem menila, da sem Avstrijka, le da nimam potnega lista," je povedala avtorica filma.

Danes kar 36 odstotkov prebivalcev avstrijske prestolnice nima državljanstva, temveč le dovoljenje za prebivanje. Vsak najmanjši prometni prekršek – tudi kazen za napačno parkiranje – pa lahko pomeni zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva. "Največja težava je, da ne morejo sodelovati v demokraciji, voliti. Nekateri imajo težave s podaljšanjem statusa rezidenta. Vsakih pet let moraš iti tja, ves čas moraš biti vzoren prebivalec mesta, ničesar ne smeš zakriviti, ker lahko izgubiš status rezidenta. In ta strah. Številni živijo v strahu pred izgubo statusa rezidenta," dodaja Kosanović.

Sorodna novica Na FDF-ju nagradili dokumentarec o izraelskem apartheidu Edina zemlja

V času poplave lažnih novic in manipulacije ljudje hrepenijo po resničnih zgodbah in globljem razumevanju sveta. Dokumentarci pa ponujajo prav to: neolepšano resnico. Dajejo glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo. Zato je bila razglasitev zmagovalca letošnjega festivala po svoje tudi očitna. Žirija je tokrat izbrala film Edina zemlja. A medtem je v svetu odjeknila še ena žalostna novica, in sicer o napadu na režiserja filma Hamdana Balala: napadli so ga izraelski priseljenci v vasi Susja.

"Ne glede na težave je seveda vedno upanje in upanje je tisto, ki dokumentaristu daje navdih – človek ni samo zlo, ampak je tudi upanje, in dokler je upanje in dokler je človek, je mogoče tudi, da bo še kaj dobrega narejenega na tem svetu," za konec pove Maja Weiss.