Na Instagram in podobne "novotarije" lahko mirno pozabite: najmočnejša orožja v boju za oskarjevske glasove so lokalne televizije, časopisi in radio. V torek se bo glasovanje za dobitnike končalo in vse do zadnjega trenutka je ključnega pomena, kateri izmed studiev bo vodil najučinkovitejšo kampanjo.
Vsak glas šteje
"Število ljudi, ki glasujejo, je sorazmerno majhno," opozarja Jonathan Taplin, ki je tudi sam eden izmed njih (leta 1973 je bil producent Scorsesejevih Ulic zla). "Če lahko spremeniš mnenje stotih ljudi, bi to lahko bila že odločilna razlika."
Na tej točki vemo, da sta favorita za najboljši film predvsem dva: oba filma, Fantovska leta in Birdman, sta zakupila precej oglasnega prostora v New York Timesu in Los Angeles Timesu. Glasujoči člani Akademije, torej igralci, producenti, režiserji in izvršni producenti, so praviloma nastanjeni v enem izmed teh dveh mest.
Če bi se v zadnjih tednih pred podelitvijo zapeljali skozi Los Angeles, vrvišče filmske industrije, bi bil pogled na orjaške oglasne panoje, ki oglašujejo ta ali oni nominirani film, čisto običajen prizor. Nad Santa Monica Boulevardom se denimo boči oglas za Igro imitacije, ki industrijo poziva: "Počastite človeka. Počastite film."
Bi oskar "pozdravil" krivico, storjeno Alanu Turingu?
Taktika je seveda nediskretna do te mere, da je skoraj neokusna. Producent Harvey Weinstein je v enem izmed nedavnih intervjujev govoril, kako bi se britanska vlada morala pokloniti subjektu filma, krona pa pomilostitev odobriti tisočim ljudem, ki so bili, tako kot Alan Turing, pred letom 1967 preganjani zaradi istospolne usmerjenosti. Pri tem je dodal, da bi se bil v zameno pripravljen odpovedati svojemu lastnemu častnemu viteškemu redu. Sporočilo je jasno: če podpirate pravice istospolno usmerjenih, morate podpreti Igro imitacije. (Nesubtilne taktike so Weinsteinu ljube: ko je leta 1990 prvič lobiral za katerega izmed "svojih filmov", za dramo Moja leva noga, je članom Akademije razposlal na tisoče čokoladnih nogic.)
Tipičen glasovalec je prileten belec
Treba je vedeti, da kampanje merijo na precej homogeno občinstvo. Statistika iz leta 2012 kaže, da so člani Akademije v 94 odstotkih belci in v 77 odstotkih moški. Njihova povprečna starost je 62 let.
Oskarjevske ambicije seveda niso samo teženje k umetniškemu priznanju, ki ga kipec simbolizira: dokazano je, da zmaga, pa tudi predoskarjevska promocija močno pripomoreta h komercialnemu uspehu filma.
Mediji sodelujejo v igri
V Kaliforniji so v teh dneh radijski valovi natrpani z oglasi za nominirane filme. "Selma je premiero doživela že pred več kot mesecem dni, pa so se ji pravkar posebej poklonili na Grammyjih. Televizija ABC je ta teden gostila Michaela Keatona, pa je Birdman v kinematografe prišel oktobra. Zakaj ga intervjuvajo zdaj? Ker imajo člani Akademije glasovalne lističe v rokah," ugotavlja Tim Gray, ki za Variety urednikuje poročanju o nagradah.
Seveda se lobiranje obrestuje: leta 1999 je Weinstein za kampanjo v podporo filmu Zaljubljeni Shakespeare namenil takrat rekordnih pet milijonov dolarjev. Film je, čeprav se z zgodovinsko distanco danes temu lahko malce posmihamo, dobil oskarja za najboljši film. Danes se vsote, ki jih studio čisto rutinsko "vrže" v en sam film, gibljejo okoli desetih milijonov dolarjev. Investicija je premišljena: večina nominiranih filmov šele prihaja v kinematografe po Evropi in oskar ali dva vedno pripomoreta k boljšemu obisku.
Pa vendar Fantovska leta zmage še nimajo v žepu
Enoglasno najbolj naklonjeno recenzirani film leta je bil brez dvoma Fantovska leta. (Tisti kritiki, ki jim ni bil všeč, so svoje odstopajoče mnenje morali zagovarjati v dolgih kolumnah.) Zato seveda ni čudno, da je pobral zlati globus za najboljši film (nagrade podeljuje združenje tujih kritikov v Hollywoodu).
Toda v zadnjih tednih, ko so svoje nagrade začeli podeljevati strokovni cehi industrije - igralci, producenti, režiserji itd. -, se je tehtnica malce prevesila v korist Birdmana (vsi našteti so ga izbrali za najboljši film v svojih kategorijah). "Vse kaže na ponovitev scenarija izpred štirih let, ko je Kraljevi govor presekal zmagoviti pohod Družabnega omrežja," napoveduje Tom O’Neil, ki vodi eno izmed spletnih stavnic. "Družbeno omrežje je slavilo na nagradah, ki jih podeljujejo kritiki, ampak takoj, ko je do besede prišla industrija sama, je bilo vse samo še Kraljevi govor."
Igralci že odločeni?
Julianne Moore (Še vedno Alice), JK Simmons (Ritem norosti) in Patricia Arquette (Fantovska leta) so doslej dobili vse nagrade v svojih igralskih kategorijah, za katere so bili nominirani. To govori samo zase. Bitka za najboljšega igralca se je medtem skrčila, ugibamo, na fotofiniš med Eddiejem Redmaynom in Michaelom Keatonom. Trenutno se zdi v rahli prednosti Redmayne, čeprav nekatere skrbi, da bi mu utegnil škoditi polom Jupiterjevega vzpona, v katerem ima stransko vlogo. Prav tako ne gre iz igre popolnoma izključiti (sveže poročenega) Benedicta Cumberbatcha.
Še ena pomenljiva statistika: sedem od desetih zadnjih oskarjev je šlo v roke igralcem, ki so upodobili zgodovinske like (osem, če štejemo še Daniela Day-Lewisa, ki je svojo upodobitev naftnega magnata v Tekla bo kri naslonil na resnično osebnost, Edwarda Dohenyja). Keatonov lik je med letošnjimi nominiranci edini, ki je popolnoma fiktiven.
"Filmi o superjunakih so stalnica kinoizkušnje, zato moraš ljudi ujeti z nekakšno obliko "franšizne" zabave," trdi Eric Fellner, producent Teorije vsega. "Zgodba o nekom, ki je ljudem že znan, pomeni vabo za občinstvo, kakršne izviren film preprosto nima." Biografske drame pa so po njegovem mnenju tako ali tako le "bolj nobelfilmi o superjunakih".
Spodaj si oglejte še utrinek delovnega dneva ekipe, ki pripravlja ovojnice, v katerih bodo podeljevalci na oder prinesli imena zmagovalcev.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje