Nocoj ob 20.00 bo na prvem programu nacionalne televizije in na naši spletni strani na sporedu pilotna epizoda nadaljevanke Nova dvajseta režiserja Vojka Anzeljca (TV Dober dan, Zadnja večerja, Sfinga).

V polurnih nadaljevanjih serije, ki je sicer duhovita, a ne klasični slovenski "sit-com" s pretirano situacijsko komiko in "smehom iz konzerve", bomo spremljali življenja treh bratov, Bojana (Gregor Gruden), Endija (Anže Zevnik) in Vikija (Jernej Gašperin), ki precej ležerno in brez skrbi - vsaj mlajša dva - živijo v prazni hiši svojih staršev. Da bi popravili družinski proračun (in da bi jim kdo kdaj pospravil), si poiščejo še simpatično sostanovalko (Nina Rakovec). A še preden bi se dogajanje lahko razvilo v boj za Dašino naklonjenost, se na vratih pojavi še en nov obraz: njihov ostareli oče (Ivo Ban), ki očitno namerava ostati. In prodati hišo. Štirje mladi, ki jim je nepredvideni razvoj dogodkov potegnil eksistenčno preprogo izpod nog, se morajo tako zanjti vsak po svoje ...

O nadaljevanki, ki ni slepa za trenutno slovensko realnost mladih in ob kateri bo marsikak nasmešek verjetno grenak, smo se pogovarjali z Gregorjem Grudnom. Za igralca, ki je sicer že več let član ansambla MGL, pomenijo Nova dvajseta prvi opaznejši izlet v televizijske vode. O tem, kako se je z njim spopadel (pa tudi o Tomažu Pandurju, Kamerad Krivatoff in njegovih najljubših serijah), pa več v nadaljevanju.

Zdi se, da Slovenci, če že imamo kakovosten film, nikakor ne najdemo poguma, da bi se na področju TV-nadaljevank odtrgali od zlizanega formata situacijske komedije in sosedskih ter vrtičkarskih zgodb. Če se zgodi kaj novega, drugačnega, je to licenčno (Na terapiji) ali na spletu (Prepisani). Bodo Nova dvajseta v tem pogledu zapolnila kakšno praznino?

Upam, da gledalec to praznino čuti in da bomo na njegovo lakoto odgovorili. Serija je drugačna predvsem zato, ker so liki manj karikirani in bližje realnosti, dogajalni čas pa je zelo "tukaj in zdaj". Dialogi se mi zdijo zelo dobro napisani zato, ker junaki nikoli ne izgovorijo tega, o čemer se v resnici pogovarjajo; tako je v glavnem tudi v življenju. Take serije še ni bilo; upam, da jo bo slovenska publika znala gledati.

Naslov serije je sposojen iz fraze "Trideseta so nova dvajseta." - kar pa ni v bistvu nič pozitivnega. Trideseta so dandanes podaljšana dvajseta zato, ker mladi nimajo sredstev, da bi se osamosvojili, služb ni, verjetno se posledično tudi dlje ne ustalijo. Serija tako v sebi nosi tudi močen družbenokritični naboj?

Obstaja element družbene kritike … ali pa morda samo opažanja, ne vem. V trenutni situaciji se je težko iz dvajsetih premakniti v trideseta. Veliko slovenskih družin – in sebe iz tega nikakor ne izvzemam – živi v nekakšnih mehurčkih, kjer stvari ostajajo take, kot so. Vsake toliko časa kdo znori, udari po mizi in drugemu vse zmeče v obraz – a v resnici je to samo v službi tega, da stvari lahko ostanejo točno take, kot so bile prej, ventil, da pritisk popusti in se lahko vsi pretvarjamo, da se ni nič zgodilo.

Tudi v seriji je več generacij prisiljenih živeti pod isto streho. Ivo Ban v nekem prizoru lepo reče: "Pa zakaj smo si vsi tako v napoto?" Verjetno zato, ker ni idealno, da človek po tridesetem letu še živi s svojimi starši? Kakšne imaš ti izkušnje s tem?

Moja babica je rada govorila, da morajo otroci in starši živeti vsaj toliko narazen, da se moraš preobuti, da prideš na obisk. Starši so vedno starši … z njimi ne moreš biti nikoli enakopraven, ker so nekoč ali pa še vedno določajo pravila. Z njimi je pomembno imeti dober odnos, ampak za ta dober odnos je včasih potrebna tudi razdalja. Glede na trenutno situacijo si jo je včasih težko izboriti.

Osnovna razpostavitev likov, kot jo dojamemo v prvem delu ali dveh, je klasična za humoristične nanizanke: lepo dekle, ki živi s tremi moškimi, kot to vidimo v New Girl; pozneje se pojavi še godrnjavi oče (Ivo Ban) - razvejana rodbina, ki bi lahko dišala po Sodobni družini. Vseeno pa v Novih dvajsetih v prvi vrsti ne gre za komedijo in kdo-bo-pristal-s-kom zaplete?

Žanrsko smo se opredelili samo toliko, da nismo hoteli snemati tipičnega t.i. sit-coma z nasnetim smehom. Situacije in dialogi so se nam seveda zdeli duhoviti, ampak ni se nam zdelo, da bi jih bilo treba podčrtavati z igro in nasnetimi smehi … Mogoče pa komu ne bo smešno. Ljudem, ki jih bo zadela preblizu doma, verjetno ne bo. George Axelrod, avtor drame Sedem let skomin, ki jo trenutno igramo v MGL-ju, je rekel, da je dobra komedija trpka, odlična komedija pa jezna. Naš namen je bil kljub temu predvsem zabavati; nastavljanje ogledala družbi je šele na drugem mestu. Konec koncev gre le za televizijsko nadaljevanko.

Kakšna je tvoja metodologija gledanja TV-serij? Si pripadnik "šole", ki se je pojavila z razmahom spletnega piratstva - da si s spleta zložiš celo serijo in jo potem pogledaš na en mah?

Ja, "binge watcher" sem, kot se temu reče v angleščini. Zadnja serija, ki me je res, res navdušila, je bila The Wire, ki sem jo odkril šele pred par leti. Zdaj čakam na vsako novo epizodo Treméja, sicer pa mi je med sit-comi najljubši Frasier – v nasprotju z večino, ki bi izbrala Prijatelje ali Seinfelda. Zelo mi je všeč, da Fraiserju včasih kakšna zelo dobro premišljena šala ne uspe, ker mi je to znano iz lastnega življenja.

V Novih dvajsetih igraš Bojana, najstarejšega od treh bratov. Glede na to, da sta Endi in Viki neodgovorna zabušanta, mora biti "Bojči" dežurna tečka, njuna mama in gospodinjska pomočnica. Se ti je zdela to - v primerjavi z dosti bolj "všečnima" plesalcem in glasbenikom - rahlo nehvaležna vloga?

V resnici imamo slovenski igralci tako malo priložnosti za snemanje, da sem bil zadovoljen, da sem dobil kar koli. Glede na to, kateri trije smo bili izbrani, mi je bilo zelo logično, da bom jaz igral Bojča; tudi na avdicijo so me poklicali za njegovo vlogo. Mislim, da bi se v drugih vlogah počutil bolj neprijetno – ali pa bi imel vsaj občutek, da si moram več izmisliti.

Kaj vama je torej skupno?

To, kar on počne navzven, počnem jaz navznoter – ker navzven počnem zelo malo (Smeh.) Mogoče to, da ima zelo močno mnenje o tem, kaj bi ljudje morali početi, a ga potem nihče ne posluša. Njegovo mnenje je samo njegovo mnenje; ni nujno merodajno ali sploh točno. V tem sva si tudi zelo podobna.

Kako ste se z Jernejem Gašperinom in Anžetom Zevnikom ujeli kot "bratje"? Ste pred začetkom časa preživeli kaj časa skupaj, da ste razvili vez, ki ste jo potrebovali pred kamero?

Tako ali tako se poznamo že od prej: z Jernejem iz ansambla MGL, z Anžetom pa s faksa in z raznih druženj. Tako bi si človek vedno želel delati, pa včasih žal ne uspe. Pustili smo si povsem odprte karte in se veliko pogovarjali o tem, kaj se v resnici dogaja za replikami, ki jih govorimo. Vsak je pustil, da sta mu druga dva povedala, kaj se njima zdi. Nikoli ni bilo občutka, da kdo komu hodi v zelje, ampak je šlo za odprt dialog. Super, redka izkušnja je bila.

Tudi sam imaš dva brata. Še kar zanimiv podatek je, da je bil tvoj brat Matjaž tisti, ki je leta 1977 zaslovel kot Matic v filmu Sreča na vrvici. Je njegova izkušnja pomagala oblikovati tvoje predstave okrog tega, kaj pomeni biti igralec, oziroma te usmerila na igralsko pot?

Moram reči, da ne; nikoli si nisem izrecno želel biti igralec; mednje me je malo zaneslo. Kar ne pomeni, da ne uživam – tukaj sem pristal, ker sem se v poklicu našel. V osnovni in srednji šoli se je bilo vedno fino pohvaliti, da je moj brat igral v Sreči na vrvici, pa tudi film mi je bil vedno všeč - to je pa tudi vse. Osvobajajoče je vedeti, da njegovega uspeha ne bom nikoli presegel. Zaradi tega mi je na neki način padlo breme z ramen.

Leto dni si tudi študiral igro na Danskem. Je skandinavska šola igre v čem drugačna od tega, kar učijo na AGRFT?

Šlo je za poseben sistem skandinavskega izobraževanja za odrasle. Po osemnajstem letu se lahko vpiše kdor koli, nimajo preverjanj znanja in ocen, ampak če ne sodeluješ, te prosijo, da greš. Zame je bila to dobra izkušnja, ker sem se lahko ukvarjal s celotno infrastrukturo gledališča: lahko sem nastopal v predstavi, sodeloval pri pisanju besedila, posnel glasbo zanjo in bil lučkar. Moje takratne sošolke, ki so šle pozneje študirat dramaturgijo, so nam organizirale tudi manjšo turnejo po Skandinaviji.

Od AGRFT-ja se je Askov Højskole razlikovala v tem, da sem spoznal veliko več disciplin in se zato sploh lahko odločil, kaj bom v Ljubljani študiral. Najprej sem delal celo sprejemne izpite za dramaturgijo, a sem, hvala bogu, pogrnil.

In potem je tu seveda še vprašanje gledaliških igralcev na televiziji. Kamera od igralca seveda zahteva drugačno igro kot gledališki avditorij; ni mu treba "igrati za zadnjo vrsto". Si imel občutek, da se je bilo za televizijo treba česa naučit, oz. si se kdaj počutil zunaj svojega elementa?

Rade Šerbedžija je nekoč rekel: "Gluma je gluma. Ampak tisti, ki v filmu igra tako, da ga bodo slišali do zadnje vrste, in v gledališču tako, kot da ima kamero pred obrazom, je idiot." Zame je to – z izjemo par epizodnih – prva vloga na televiziji. Zunaj svojega elementa sem bil, kar se tiče količine delov in zgodb, ki smo jih morali posneti. Spomnim se, da smo snemali prizor, v katerem pridem v kuhinjo in vprašam očeta, ali je še kaj kave. On mi odgovori, da kave ni več, in vpraša, kdaj bom izselil svoje stvari. "Kmalu," odgovorim, in odidem. V prvem hipu sem bil rahlo zmeden, zakaj je ta prizor tam in zakaj se v njem ne zgodi več. Potem, ko sem še enkrat prebral celo epizodo, sem se spomnil, da na tistem mestu v bistvu očeta sprašujem, ali lahko ostanem ali pa če bi mi posodil kaj denarja za lastno stanovanje. V bistvu je bilo treba igrati veliko neizrečenega.

Ko je v gledališču predstava enkrat narejena, greš skoznjo vedno v celoti, tukaj pa je bilo delo veliko bolj fragmentirano. Skušali smo sicer snemati kar najbolj kronološko: najprej smo posneli prvih šest delov, nato naslednjih šest in tako dalje. Ne bi torej rekel, da sem se počutil ravno zunaj svojega elementa, bilo pa je to nekaj novega, na kar sem moral biti pozoren.

V teh dneh se začenja nova gledališka sezona. MGL ima letos v repertoarju nekaj velikih zalogajev, na primer Shakespearovega Othella in predelavo Aristofanove Lizistrate. V katerih predstavah boš sodeloval in katera bo zate največji izziv?

Za zdaj nastopam v komediji Sedem let skomin, nato pa bomo začeli z Matejo Koležnik pripravljati muzikal Lizistrata, za katerega bo besedilo na novo napisal Roza, glasbo pa Coco Mosquito (Jinx). Če se ti ne zdi izziv vsaka vloga, ki jo dobiš, je po mojem mnenju nekaj narobe s tvojim dojemanjem. Če začneš igralski poklic opravljati rutinsko, je bolje, da ga zamenjaš.

Spomnim se, da si za predstavo Tesla Electric Company sodeloval tudi s Tomažem Pandurjem. Kakšna je izkušnja dela v tovrstni, zelo konceptualni produkciji?

Takrat sem v resnici še hodil na faks; končeval sem četrti letnik in zame je bil velik kompliment, da so me sploh povabili na avdicijo in da sem potem vlogo celo dobil. Tomaž dela na neki zelo svoj način; ima tudi zelo specifično publiko, ki jo je sam ustvaril in jo sam pritegne. To je vredno ne le spoštovanja, ampak tudi občudovanja.

Takrat je bila zame vse skupaj zelo naporna izkušnja, priznam. Ravnokar sem zaključeval faks, kjer te v resnici vzgajajo v igralca v slovenskem institucionalnem gledališču. Na začetku me je to, da je pri Tomažu dovoljeno vse, kar na faksu ni, osvobodilo – po kakšnih treh tednih pa je sledila kriza. Ko daš iz sebe vse, česar prej nisi mogel, nimaš v sebi nobene nadgradnje. Pa tudi organizacijsko je to gledališče, ki nenehno potuje. Celotna izkušnja je bila skrajno naporna, ampak izpolnjujoča in ganljiva.

Slovensko institucionalno gledališče torej uokvirja način dela, ki ti je najbolj pisan na kožo?

Slovenija se mi zdi posebna v tem, da so naša institucionalna gledališča vedno bolj eksperimentalna; "uradno" gledališče se napaja s tem, kar nastaja na "off" scenah. Ko sem šel na AGRFT, sem na neki način pokopal željo po preboju v tujini. Če študiraš na Akademiji, se uriš za slovenskega igralca; igranje v drugem jeziku je potem vedno težje. Sploh ne omalovažujem vseh, ki so se za to odločili, ampak takih, kot sem jaz, je zunaj na tisoče. V vsaki vlogi, ki bi jo dobil, bi verjetno moral imeti ruski naglas. Zelo težko bi bilo narediti preboj, pa tudi nisem se pripravljen ponujati na ta način.

Bil si tudi član izvrstne skupine Kamerad Krivatoff. Kaj se je z njo zgodilo? Je bil to zate bolj konceptualen eksperiment s spletnim koncertiranjem in idejo skupine brez imen sodelujočih kot dejanska želja po glasbeni karieri?

Če sem prej rekel, da si nikoli nisem želel biti igralec – no, glasbenik pa sem si zelo želel biti. S Kameradom v resnici še vedno delamo; posneli smo ploščo, ki jo zdaj miksamo. Šele potem si bomo postavili v teh časih najpomembnejše vprašanje: Kaj pa naj zdaj s tem naredimo? Izdamo album ali ga objavimo na spletu? Priredbe, ki smo jih naredili že pred petimi leti, smo hoteli končno posneti, da jih lahko pustimo za seboj in nadaljujemo z avtorskimi komadi, ki jih tudi že nekaj časa ustvarjamo.

Takrat se je zdelo, da skušate s svojim alter egom početi nekaj sorodnega temu, kar sta Silence raziskovala z Vain, glasbenim poklonom umrlemu umetniku, ki ga sploh nikoli ni bilo.

Ko smo začeli, nismo hoteli biti obremenjeni s tem, kdo vse je v bendu in kaj to pomeni. Raje smo iznašli neki lik, fantazijski svet, ki nam je ljub in skozi katerega smo se sklenili izražati. Vanj smo potegnili vse, kar nas je družilo: na sceni so bili vsi stripi, ki smo jih brali, in vse prazne steklenice viskija, ki smo ga spili. Imeli smo Kameradov Kotiček za uničenje sveta, v katerem ima gumb za uničenje, ki pa ga ne pritisne.

Nismo hoteli biti posmehljivi do poslušalca, zagotovo pa smo hoteli biti duhoviti. Dandanes obstaja že toliko različnih slogov, da ni v gledališču – in v drugih panogah umetnosti – nobene definitivne smeri več. Spremljivo je vse, kar deluje. Po eni strani to osvobaja, po drugi strani pa včasih ustvarja tudi presijo povprečnega in zabavljaškega (namesto zabavnega.)

No, zame je bila deloma razlog za ohranjanje anonimnosti tudi nesamozavest; padel sem v družbo glasbenikov z neprimerljivo več kilometrine od mene, ljudi, ki igrajo pri Laibachih, Guštiju, s Chrisom Eckmanom v The Frictions in tako dalje. "Poklical sem taksi, vi pa ste pome poslali limuzino!" (Smeh.) Odleglo mi je, da mi ni bilo treba biti frontman s fanti, ki so videli veliko več front od mene.