Nocoj ob 20.00 si v Kinu Šiška lahko premierno (in za zdaj edinkrat) ogledate odmeven HBO-jev dokumentarec Pussy Riot: Pankovska molitev, ki je premiero (in topel sprejem) doživel na letošnjem festivalu Sundance. Film, ki na trenutke morda nesubtilno daje vedeti, na čigavi strani je, je kljub temu neobtesan, pisan (kot smučarske maske) in ogleda vreden portret sodobne Rusije.

Sojenje, zaradi katerega so bili državni dostojanstveniki in resni, ugledni voditelji na televiziji prisiljeni izustiti tisto "grdo" besedo, je imelo sicer veliko manj zabavno jedro. "Tako imenovani" (z besedami obtoženk) proces zaradi nečesa, kar se je marsikomu zunaj Rusije zdel samo teatralen popperformans z jasno politično ostjo, se je razbohotil v mednarodni medijski cirkus. Bend je s svojo akcijo in njenimi posledicami močno načel pročelje Putinove vsaj navidezno napredne Rusije, ter razgalil brutalnost sistema, ki je tujim medijem praviloma skrita. Ob prizorih, ki smo jih videli v poročilih in ki sta jih v svoj film zbrala tudi Mike Lerner in Maxim Pozdorovkin, bi človek, če jih ne bi spremljal datum, brez težav verjel, da gre za posnetke iz neke pred časom pokopane, stalinistične Rusije.

Lerner in Pozdorovkin sta posnela lepo zmontiran, kronološki in lahko razumljiv dokumentarec, ki odkrito, a ne pretirano bombastično simpatizira s pravičniškimi dekleti, ki se za svojo nenamerno žalitev na sodišču opravičijo, medtem ko goreči verniki njihov 40-sekundni nastop še naprej primerjajo s tem, "da je nekdo vkorakal v srce Rusije in se tam podelal". Avtorja brez spremnega komentarja postavita svojo kamero med ob stran potisnjene akterje celotne farse, starše in družine deklet, ki jim je kar naenkrat grozilo, da bodo zaradi "huliganstva" (torej: opozarjanja na (pre)tesno zvezo med Cerkvijo in državo) več let obsedele za zapahi ali v delovnem taborišču.

Manjka širša umestitev
Vseeno pa film fenomena Pussy Riot ne postavlja v širši družbeni kontekst ali kontekst (skoraj neobstoječe) sodobne konceptualne umetnosti v Rusiji. Pankovska molitev na zatožno klop postavi brutalnost policije, ekstremizem dela Pravoslavne cerkve in zloveščo vseprisotnost Putinove oblasti - (skoraj) ničesar pa ne izvemo o razkolih in razprtijah med dekleti in njihovimi partnerji, starši in pravnimi zastopniki, o katerih se je v medijih v tistem času prav tako pisalo.

V filmu sicer spregovorijo starši vseh treh obtoženk, Nadje, Maše in Katje; eni so na pogum svoje hčerke ponosni, drugi se sramujejo dejanja, v katerem vidijo teptanje verskih čustev številnih Rusov. (Performerke, ki so imele v domovini po svoji aretaciji sprva le šibko zaledje podpornikov, so razvpite "zapornice vesti" svetovnega slovesa postale šele po zaslugi organizacije Amnesty Iternational, mednarodne javnosti in celo popzvezdnikov; še Madonna je na svojih koncertih pozivala k njihovi osvoboditvi.)

Z izjemo nekaj mnenj "avtsajderjev" film dokončnih mnenj eksplicitno ne poda - a se tudi dekletom ne približa bistveno bolj, kot smo jih poznali do zdaj; kamera v dobesednem in prenesenem pomenu ostaja na zunanji strani pleksistekla, za katerim so morale sedeti na sodišču. Obenem je zanimivo, da dokumentarec zaobide skoraj vsa protikapitalistična, feministična in druga sporočila skupine, s katerimi bi se zahodnjaško občinstvo težje poistovetilo.

Pankovska molitev, ki je morala biti v imenu izkazovanja podpore trem obtoženkam, od katerih dve še vedno služita svojo kazen, verjetno dokončana in izdana prehitro, da bi na tematiko lahko gledali z distanco ali v širšem kontekstu, je dober in gledljiv uvod za vse, ki celotne sage niso podrobno spremljali po televiziji. Preostalim pa spodbuda k negovanju lastne uporniške iskrice verjetno prav tako ne bi škodila.

Ana Jurc