Vse kaže, da bo Almodóvar letos s filmom Vrni se prepričal vsaj množice na obeh stranih Atlantika, verjetno pa celo Akademijo, ki izbira nominirance za oskarje. Ekstravagantnega posebneža, ki je svetu predstavil Penelope Cruz, Španci častijo že dvajset let, zdaj pa se bodo tudi Američani pobliže spoznali s filmi, ki so po Francovi smrti leta 1975 slavili izbruh seksualne revolucije in pometali s tradicionalnimi španskimi vrednotami. Režiser bo svoje prve, eksperimentalne filme iz naftalina potegnil na prošnjo newyorškega muzeja moderne umetnosti MoMA, ki bi jih rad predstavil širši javnosti.

Slabša tehnologija, ista tematika
Almodóvarjevi prvi filmski koraki so večinoma komični zapleti z zgovornimi naslovi, kakršni so Dos putas, o historia de amor que termina en boda (Dve vlačugi ali ljubezenska zgodba, ki se konča s poroko,1974), La caída de Sódoma (Padec Sodome, 1975) in Sexo va, sexo viene (Seks pride in seks gre, 1977).

Ker kratki filmi datirajo v čas pred sodobno filmsko tehnologijo, se večinoma še starajo in bledijo na filmu super 8, kakor jih je posnel takrat še bodoči režiser, ki je delal kot uradnik pri vodilnem španskem telefonskem podjetju, Telefónica.

Iskren portret madridskega razvrata
Provokativne zgodbe so brez izjeme postavljene na takrat prebujajočo se madridsko klubsko sceno, kjer se je v osemdestih rodila "movida" - z drogami in spolnostjo prežeta neprekinjena zabava, ki je v manj kot desetletju z ihto skušala nadoknaditi leta in leta življenja v opresivnem Francovem režimu. "Povsem sem se potopil v svobodo, ki jo je zame takrat predstavljal Madrid, in od vsega dogajanja sem imel takrat le 62 kilogramov," se je vitkejših časov pred kratkim v Oviedu, kjer je prejel nagrado princa Asturie, spominjal Almodóvar. "Nismo imeli nobenega denarja ali sredstev. Na vse pretege sem se trudil postati režiser, kakršen se mi nikoli ni sanjalo, da kdaj bom."

Film je nem, zvok priložen
Svoje prve filme je Pedro predvajal samo zelo izbranemu občinstvu, peščici prijateljev na zabavah, in to brez glasu (dialoge je imel posnete na navadno kaseto in jih je predvajal istočasno). To je bilo seveda leta in leta, preden je njegov šarm začutila tudi Amerika. Čeprav je bil prvič za tujejezičnega oskarja nominiran že leta 1989 (Ženske na robu živčnega zloma), ga je dobil šele deset let kasneje, za Vse o moji materi (1999). Zanimivo je, da je bil ta film posnet v Barceloni - to pa zato, ker je takrat "Madrid že umrl," kot se je pritožil režiser.

Buñuel je bog
Almodóvar pravi, da je nanj v mladih letih vplival predvsem britanski režiser Richard Lester, ki je z Beatli posnel A Hard Day's Night in Help!, pa tudi ameriški "underground" filmi, ki so bili "še bolj grobi in vulgarni od naših." Nadrealizem v svojih zgodnjih delih pripisuje kralju in začetku filmske bizarnosti, Luisu Buñuelu: "On je moj bog."