Vrstice, ki jih je Robertu Rosselliniju, preden sta se prvič srečala in zaljubila, leta 1948 pisala velika hollywoodska zvezdnica švedskega rodu Ingrid Bergman. Tako se je začela ena največjih (a ne tudi večnih) ljubezenskih zgodb v zgodovini filmske umetnosti ...

S projekcijo klasike Stromboli (1950) so v Slovenski kinoteki odprli veliko retrospektivo filmov Roberta Rossellinija (1906-1977), enega največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov, očeta tako neorealizma kot tudi modernega filma.

Stromboli med drugim predstavlja prvo sodelovanje znamenitega evropskega režiserja in Ingrid Bergman, ki sta se na snemanju prav tega filma zaljubila in nato nekaj časa ostala skupaj. A začetek ljubezni dveh filmskih ustvarjalcev na ustvarjalnem vrhuncu je bil pravi škandal, saj sta bila tako Rossellini kot Bergmanova poročena (in ne drug z drugim), vse skupaj pa je doseglo vrelišče, ko je igralka zanosila z njunim prvim otrokom Robertom Ingmarjem Rossellinijem. Plod njune ljubezni sta še Isabella Rossellini in njena dvojčica Ingrid Isotta.

Njuna ljubezenska sreča je trajala manj kot desetletje: Rossellini je leta 1957 na povabilo premierja Nehruja odpotoval snemat dokumentarec v Indijo, kjer je spoznal (s tamkajšnjim sodelavcem poročeno) scenaristko Sonali Das Gupsta in se z njo romantično zapletel. Zaradi škandala je moral na prošnjo Nehruja zapustiti Indijo, Rossellinija pa je Bergmanova zapustila. S takrat komaj 27-letno Sonali se je režiser poročil in posvojil njenega sina Arjuna, skupaj pa sta imela še hčer Raffaello Rossellini. Leta 1973 je tudi Sonali zapustil zaradi mlajše ženske Silvie D'Amico ...

A pojdimo od žensk spet k Rossellinijevim filmom. Retrospektivo so v Kinoteki pripravili v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Aprila, prvič že to sredo, bo na sporedu še ena Rossellinijeva nesmrtna klasika, Potovanje v Italijo (Viaggio in Italia), do sredine junija pa se bo zvrstilo še nekaj manj kot dvajset filmov tega "čudežnega" avtorja.

"V vseh tako imenovanih neorealističnih filmih so preostanki tradicionalnega realizma spektakularne, dramske ali psihološke vrste. Razgradimo jih lahko na naslednji način: dokumentarna resničnost plus nekaj drugega, lahko je to plastična lepota podob, družbeni čut, poezija, komika in tako dalje. Pri Rosselliniju pa bi zaman poskušali na ta način ločiti dogodek od želenega učinka. Pri njem ni nič literarnega ali poetičnega, celo nič 'lepega', če hočete, v prijetnem pomenu besede: Rossellini režira dejstva. Njegovi liki se zdijo obsedeni z nekim demonom gibanja. /…/ Gre za to, da gesta, spreminjanje, fizično gibanje Rosselliniju pomenijo samo esenco človeške realnosti. Gre tudi za prečenje filmskega sveta, ki pri tem tudi sam in še bolj vzgiba lik, ki se pomika skozenj. Rossellinijevski univerzum je univerzum čistih dejanj, ki so sama po sebi nepomembna, vendar pa nekako, celo brez vednosti Boga, pripravljajo nenadno, bleščeče razodetje svojega pomena. Tako je s tistim čudežem iz Potovanja v Italijo, ki je neviden za oba junaka in komajda viden tudi za kamero, poleg vsega pa tudi precej dvoumen (Rossellini ne trdi, da gre za čudež, ampak le za tisto množico krikov in prerivanja, ki ji pravimo čudež), vendar pa s svojim trkom ob zavest obeh junakov nepričakovano povzroči, da njuna ljubezen izbruhne na plan," je o njegovem ustvarjanju zapisal vplivni francoski filmski kritik in teoretik André Bazin.