Zajtrk pri Tiffanyju, ki ga je Truman Capote postavil na Manhattan (Upper East Side, če smo natančni) in v zadnja leta 2. svetovne vojne, je pripoved o mladem, samotarskem pisatelju brez prebite pare, ki ga v svoj sijajni vrtinec bleščečih zabav, "visoke" družbe in brezskrbnega spogledovanja povleče očarljiva, samosvoja soseda Holly Golightly. "Nikoli ni bila brez temnih očal in vedno je bila brezhibno napravljena; preprostost njenih oblek je izražala njen nezmotljiv dober okus, modre in sive barve brez vsakršne bleščeče navlake so ji dajale prav značilen sijaj. Človek bi jo lahko imel za fotografski model, nemara tudi za mlado igralko, če ne bi sklepal po njenem urniku, da ne za eno ne za drugo ni imela časa."

"Navkreber mobilna" Holly
No, izkaže se, da res ni ne igralka ne manekenka, ampak če ne ravno dekle na klic, vsekakor ženska, ki si je za poklic izbrala lov na bogatega in vplivnega moža. Tako odločno, čeprav morda malce naivno vzpenjanje seveda ne more ostati nekaznovano: še preden dobro ugotovi, kaj se dogaja, se Holly zaplete v mafijske posle in se znajde na napačni strani zakona.

Tragični podtoni Capotejevega romana
Kratki roman ima več plasti: tik pod bleščečo 'fasado' življenja na veliki nogi prežijo zapuščenost, osamljenost, beg pred lastno preteklostjo in Hollyjina trdna odločenost, da je ne bo nikoli (več) nihče priklenil nase, kar seveda pomeni, da ljudi odriva od sebe.
Capote med drugim raziskuje tudi naravo aseksualnih prijateljstev in nakaže, da so, ker v njih ni poželenja in odvisnosti, pogosto zanesljivejša in trajnejša od ljubezenskih zvez. Pisatelj ljubezen in slo postavi na nasprotna bregova ter podčrta razkol med Hollyjinimi zvezami z raznimi moškimi, ki jo prej ali slej vsi pustijo na cedilu, in prijateljstvom z (implicitno homoseksualnim) prvoosebnim pripovedovalcem, ki ji sicer s svojimi zvezami in denarjem ne more pomagati (ker nima ne enega ne drugega), a ji zato edini stoji ob strani, ko se znajde v ječi in celo na begu pred zakonom. Ta močna vez med gejem in žensko pod vprašaj postavlja ozko začrtane meje sprejemljivega v očeh družbe, ki je v petdesetih (in verjetno v veliki meri še danes) "pravo" zvezo videla le v klasičnem heteroseksualnem paru.

Dva oskarja, a oba za glasbo
Leta 1961 je Blake Edwards po romanu posnel film, ki je imel z izvirnikom samo zelo površno zvezo. Hollywood, ki se je ustrašil Capotejevih subtilnih podtonov, je iz Zajtrka pri Tiffanyju naredil romantično komedijo z osladno vodenim srečnim koncem; gejevski pisatelj iz zgornjega nadstropja je postal možati, a čustveni princ na belem konju, ki Holly “reši” pred samo seboj in z njo najbrž “živi srečno do konca svojih dni” (igral ga je George Preppard). Scenarij za film je po Capotejevi predlogi napisal George Axelrod. Film je osvojil dva oskarja, oba je dobil skladatelj Henry Mancini, in sicer za najboljšo glasbo in za izvirno pesem Moon River, ki jo je uglasbil na besedilo Johnnyja Mercerja.

Ne bi bilo presenetljivo, če bi se na film in njegov popravljeni konec usul plaz zaničevanja: ne samo da so “spackali” zgodbo, filmu se lahko zahvalimo tudi za jeznoritega gospoda Yunioshija, enega najbolj karikiranih in rasistično tipiziranih likov Azijcev, kar se jih je kdaj pojavilo na velikem platnu. Zakaj torej revizionistična hollywoodska različica Zajtrka še vedno velja za moderno filmsko klasiko? Odgovor se skriva v dveh elegantnih besedicah: Audrey Hepburn.

Capote je hotel (svojo prijateljico) Marilyn
Zanimivo je, da si je Capote v vlogi Holly predstavljal svojo prijateljico Marilyn Monroe, pa se je studio raje odločil za krhkejšo, nežnejšo Audrey Hepburn. Igralka je Holly vdahnila idealno kombinacijo lepote, miline in ranljivosti, ki je iz njenega lika naredila filmski prototip. Če že scenarij tega ni zmogel, je Hepburnova "dojela" pravo Holly, lepotico, ki z zabavami, čudovitimi oblekami in eleganco skuša utišati osamljeno ter zgubljeno deklico v sebi.

Audrey in Givenchy sta pisala zgodovino
Eno izmed oblek, ki jih je Givenchy oblikoval posebej za Hepburnovo in ta film, so leta 2006 pri Christie's na dražbi prodali za skoraj milijon dolarjev, kar je bilo približno sedemkrat več kot izklicna cena. Črna Givenchyjeva obleka, kakršno je Hepburnova nosila na začetku filma, še danes velja za obvezni kos v omari vsake ženske.

Je že čas za novo adaptacijo?
Kljub kultnemu statusu filma Zajtrk pri Tiffanyju (v nasprotju z, denimo, Psiho, ki ga je treba pustiti na miru, kot je Gus Van Sant ugotovil na lastni koži) nova filmska različica ne bi škodila. Capotejev roman je bil ob izidu korak pred svojim časom in Holywood ga takrat ni dohajal. Morda je napočil čas, da poskusijo znova – tokrat brez prisiljeno saharinastega konca.