Oglas
Epska dolžina pa ni edini 'presežek' dokumentarca o Andyju Warholu. Filmski kritik New York Timesa Stephen Holden pravi, da še v nobenem filmu niso besede genij uporabili tolikokrat kot ravno v produkciji Andy Warhol: A Documentary Film (Andy Warhol: Dokumentarni film). Genij je sicer beseda, ki jo pri opisovanju dela Andyja Warhola uporablja veliko preučevalcev sodobne vizualne umetnosti. Če ravno ne uporabljajo izrazov z ravno nasprotnim pomenom, kot so šarlatan, mazač in brezveznik. Zares težko bi namreč našli umetnika, ki bi tako zelo polariziral mnenja umetnostnih kritikov in drugih strokovnjakov za umetnost.
Picasso obdobja razcveta potrošništvaRežiser Ric Burns in soscenarist James Sanders očitno pripadata častilcem in tega niti ne skrivata. Ne pozabita poudariti, da se je Warhol med velike umetnike povzpel kot odličen ilustrator, ki je postal prava ilustratorska zvezda New Yorka. 'Obdelane' fotografije, ki jih nekateri poudarjajo kot dokaz neinovativnosti Warholovega dela, pa, kot izvemo v filmu, izpričujejo Warholov izjemen občutek za uporabo barv. Navsezadnje pa je Andy Warhol z manipulacijo hitrosti snemanja in predvajanja filmov prispeval tudi k razvoju umetniškega filma. Film nas tako skuša prepričati, da je Warhol v drugi polovici 20. stoletja pomenil to, kar je v prvi polovici pomenilo delo Pabla Picassa.
Morda najzanimivejši prizori v filmu so tisti, ki ponudijo vpogled v 'zakulisje' nastajanja Warholove umetnosti. Warholova 'obsesija' z ustvarjanjem portretov ikon popularne kulture naj bi bila logično nadaljevanje njegovega navdušenja upodabljanja svetnikov v otroštvu. Kot otrok, ki je živel v revni družini, ki je vedno hrepenel po drugačnem življenju in ki se ni znal vklopiti v družbo vrstnikov, je Warhol imaginarni izhod iz tega sveta iskal v upodabljanju lepote.
Vsakomur kdaj spodleti, tudi Warholu
Burns in Sanders sta prikazala tudi žalostne plati Warholovega življenja. Čeprav se je v petdesetih povzpel med najboljše ameriške ilustratorje, ki so imeli ob začetku razcveta oglaševalske industrije obilo dela, in čeprav je z znamenito razstavo slik pločevink juhe leta 1962 postal ena izmed ključnih osebnosti ameriške umetnosti, je 'neuspeh' mučil tudi Warhola. Želel si je namreč uspeti v Hollywoodu, s katerim je bil prav zares skoraj obseden. A kaj ko je ameriška igralka in manekenka Edie Sedgwick, druženje s katero je Warhol videl tudi kot 'karto za Hollywood', umrla že leta 1971. A tako je prispevala tudi k večji resničnosti mita o Andyju Warholu, saj tudi ta mit prinaša vsaj eno zgodbo o neuspehu, ki sicer spremlja vse običajne smrtnike.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje