Pri risankah je drugače, saj velja, da so sinhronizacije risank v slovenščino praviloma odlične. Sinhronizira se veliko celovečernih risank, ki so na ogled v kinu, otroci pa še veliko bolje poznajo risanke, ki jih gledajo na televiziji. Začetki sinhronizacije v slovenščino segajo v konec 60. let prejšnjega stoletja - prva risanka, ki je bila sinhronizirana v slovenščino je bila leta 1968 češka risanka Razbojnik Rumcajs.

Otroci, rojeni v 70. letih so že odraščali z Živ Žavom - Čebelici Maji so sledili Smrkci, Fračji dol, Palček Smuk, Pipi in Melkijad, Barbapapa ... Danes je sinhroniziranih risank še več, glasove risanim junakom pa posojajo številni slovenski igralci. Jurij Souček - njegov glas je "stari znanec" iz risank - je nekoč izjavil, da otroka ne moreš nalagati in ravno otroci najhitreje ocenijo, ali je nekdo dober ali ne.

O tem, kako poteka sinhronizacija risank v slovenščino - med bolj zahtevnimi nalogami, je tudi "lovljenje" zelo zasedenih igralcev -, smo se pogovarjali z Andrejo Hafner iz Otroškega in mladinskega programa Televizije Slovenija.

Koliko časa že delate z risankami?
Odkar sem na televiziji, prišla sem leta 1978. Takrat je bilo vse drugače, pravilo je bilo podnaslavljanje, sinhronizacija pa le izjema. Predvsem smo sinhronizirali risanke, kjer je zgodba tekla v obliki pripovedi in smo zato potrebovali glas enega samega igralca. Postopoma smo se lotevali tudi sinhronizacij z več glasovi. Postopek je bil seveda tehnično popolnoma drugačen od današnjega, sinhronost se je lovila na vsako sličico posebej. Sinhronizacija ene serije je trajala lahko tudi leto dni. Čebelica Maja je bila prva polurna risanka z več glasovi. Sledile so Fračji dol, Smrkci ...

Katere risanke so vam bile najbolj všeč, ko ste začeli, in katere so vam danes?
Takrat je bil še JRT (Jugoslovanska Radiotelevizija) tisti, ki je izbiral in odkupoval licence za risanke. Risanke so sicer takrat proizvajali posamezni studii za animacijo, dandanes so se pomnožili, večinoma so to ogromni studii, najodmevnejše serije nastajajo kot koprodukcije. Sami smo odkupovali licence za češkoslovaško animacijo, saj je bila v tistem obdobju izjemno kakovostna - in je še danes, samo da se je produkcija občutno zmanjšala - in vsebinsko je bila namenjena najmlajšim gledalcem.

Že takrat smo v uredništvu zagovarjali stališče, da naj bi bila večerna risanka namenjena otrokom za lahko noč, kar pomeni neagresivna, lepo animirana in s primerno vsebino. Risanke so tako kot vse druge zvrsti TV oddaj namenjene otrokom ali odraslim in naša programska odločitev je bila izbor risank za najmlajše, ki še ne morejo brati podnapisov in jih je zato vredno sinhronizirati. Sinhronizacija zahteva od vseh sodelujočih veliko truda, časa in tudi stroški so veliko večji kot pri podnapisih.

Kakšna je razlika v ceni, če risanko podnaslovite ali sinhronizirate?
Razlika v ceni med podnaslavljanjem in sinhronizacijo je vselej ogromna, prav tako je razlika v ceni med posameznimi animiranimi serijami, odvisno od epizod in dolžine serije in seveda števila likov - glasov, ki nastopajo v risanki. Več je glasov, več igralcev potrebuješ, dlje časa traja postopek in stroški naraščajo.

Na začetku je bil postopek drugačen, dolgotrajnejši in zato veliko težji, saj je imela "tonska miza" omejeno število kanalov in so morali včasih tudi po štirje igralci skupaj v sinhrostudiu interpretirati svoje vloge. Tudi polaganje besedila na usta je bilo dolgotrajnejše, saj se je polagalo na sličice, dokler se niso pojavili računalniki, ki postopek občutno skrajšajo. Pa tudi natančneje lahko zvokovni mojstri posnamejo posamezne glasove. Takrat se igralci skorajda niso smeli zmotiti, ker niso mogli popravljati vsakega posameznega stavka kot dandanes, ampak cele sklope in se je snemanje vleklo v neskončnost. Kadar smo začeli snemati z izbrano skupino igralcev, smo morali z isto skupino speljati snemanje do onca serije.

Tako smo n. pr. snemali Cofko Cofa. Skozi vsa ta leta smo si bogatili seznam igralcev, ki so se učili in naučili spretnosti sinhronizacije. Tehnologija v tonskih studiih se je skozi ves ta čas spreminjala in izpopolnjevala.

Danes, ko imamo digitaliziran studio, sedi igralec v studiu sam, pred zaslonom, na katerem mu predvajamo risanko, s slovenskim besedilom pred sabo, (kakovosten prevod je pri sinhronizaciji eden najpomembnejših dejavnikov), s slušalkami na ušesih, da sliši izvirni glas junaka, ki ga potem interpretira in prek njega gradi svojo vlogo. Mojstrstvo igralcev je ravno v tem, da z glasom ne oponašajo izvirnega junaka, ampak mu vdihnejo lasten izraz.

Kako sploh zbirate igralce, ki jih povabite k sodelovanju?
Igralci so različni in se različno znajdejo v različnih vlogah, eni bolj v gledališču, drugi v filmskih vlogah, spet nekateri pa svojo izraznost ujamejo v glasu ... Že od nekdaj sem ljubiteljica gledališča in tam spoznavam igralce v vsej paleti njihovih različnih vlog. Najraje sodelujem z režiserji, ki se ukvarjajo tudi z gledališčem, saj z njimi najlaže najdeš tiste prave igralce oziroma igralke, ki bodo s svojimi glasovi znali pričarati avtentičnost likov, ki se skrivajo v animiranih junakih. Ko sestavljaš zasedbo za sinhronizacijo risanke, moraš znati izbrati prave glasove, nič drugače kot če režiser išče in izbira igralce za vloge v gledališču ali obraze igralcev za film.

Za risanko moraš poznati čim več glasovnih registrov igralcev, ki jih izbiraš za določene vloge. Ves čas dopolnjujemo že znane in uveljavljene glasove z novimi igralci. Pri tem nam veliko pomaga Vladimir Jurc, ki je profesor na AGRFT-ju, pozna svoje študente, zato vselej znova pripelje koga z novim obetavnim glasom. Novemu igralcu navadno na začetku namenimo manjšo vlogo, da spozna proces dela in se pozneje lažje osredini na samo interpretacijo.

V zadnjem obdobju se moramo ozirati tudi na zahteve tujih producentov, saj moramo počakati, da nam odobrijo ali zavrnejo naš izbor. To velja tudi za imena junakov, ki jih želimo posloveniti, pa za nekatere izraze, ki so posebno značilni za posamezno serijo. V takih primerih že pri nas posnamemo več glasov za posamezno vlogo in že sami naredimo ožji izbor, ki ga potem pošljemo producentu, do zdaj smo bili vselej deležni izjemnih pohval. Enak postopek velja za vse kupce, ki odkupijo licenco za določeno serijo in jo potem sinhronizirajo v svoj jezik.

Imajo igralci pred snemanjem vaje?
Ne. Za interprete glavnih junakov izberemo igralke ali igralce, ki so že preizkušeni, natančno poznamo njihove sposobnosti in kakšnim značajem ustrezajo njihovi glasovni registri. Pri manjših vlogah pa dajemo priložnost tudi začetnikom, ti ob samem delu dobivajo vsa potrebna navodila režiserke ali režiserja, ki vodi posamezno sinhronizacijo.Tako počasi spoznavajo vse posebnosti tega filigranskega dela. Na splošno so igralci različni, nekateri želijo besedilo in ogledno kaseto, da si pred sinhronizacijo risanko ogledajo, drugi ne. Vsak igralec ali igralka, ki interpretira kakšno izmed nosilnih vlog, pred snemanjem dobi besedilo in ogledno kaseto. Za manjše vloge se pa igralec in režiser dogovarjata sproti na snemanju. Zelo pomembno je, da poklicni igralci znajo vdihniti določenemu liku svoj značaj, ki ni posnetek interpretacije lika v izvirnem jeziku. Prav v tem neposnemanju izvirnika je največja vrednost in kakovost naših sinhronizacij.

Delate tudi z otroki?
Ne. Razen nekaj kratkih insertov pri Telebajskih. In pred kratkim smo snemali s fantkom, ki je moral v vsaki epizodi risane serije Maks in Rubi večkrat ponoviti eno samo besedo, vsakič različno. Pa ni bilo enostavno. Ogromno dela, ogromno potrpljenja, kakšnega "zaresnega besedila" se ne bi lotili. Za tak podvig bi porabili preveč ur v studiu in poleg režiserja nekoga, ki bi še posebej delal z otrokom. Pri BBC-ju prodajajo licenco za edinstveno risanko Čarli in Lola. V izvirni različici igrata otroka, bratca in sestrico, deklica je stara štiri leta. Z BBC-ja so nam poslali vodič - vse so delali skozi igro. Z deklico se se igrali in ona je ponavljala ustrezno besedilo. Potem so šele na njeno besedilo animirali slikice. Pri nas si tega preprosto ne moremo privoščiti in zato interpretirajo vloge otrok igralke, ki imajo nežne glasove. Tudi za Nodija so producenti najprej zahtevali otroški glas. Ko sem jim razložila, da te možnosti nimamo, so privolili, seveda če najdemo ustreznega. S Polono Juh smo stoodstotno uspeli.

Koliko časa pa je potrebnega za sinhronizacijo ene risanke?
Za polurne risanke z veliko glasovi, n. pr. Marcelino, kruh in vino, Pika Nogavička, Tabaluga ali Timotej hodi v šolo (vse naštete "sestavlja" 26 polurnih epizod) porabimo približno pol leta samo v sinhrostudiu. Predtem pa že prevajalka ali prevajalec porabi kar nekaj mesecev, da serijo prevede. Vse je odvisno od dolžine, števila epizod in števila glasov, ki nastopajo v posamezni seriji. Najhitreje je seveda z enim glasom. A teh serij je zelo malo. Še nečesa ne smem pozabiti, neulovljivega števila pesmic, ki so jih za različne risane serije zapeli pevke in pevci, ki nam jih izbira in vodi pri snemanju ga. Nada Žgur. Marsikatero zveneče ime se je že pojavilo v našem sinhrostudiu. Včasih pa tudi igralke in igralci sami kaj zapojejo, če je pesmica povezana z likom, ki ga interpretirajo.

Kako je s prevodi risank?
Tudi skupina prevajalcev za sinhronizacijo risank je posebna. Z leti smo uspeli najti take, ki se uspešno spoprijemajo s to obliko prevajanja. Prevod za sinhronizacijo terja od prevajalke ali prevajalca pretanjeno znanje slovenskega jezika. Imeti mora občutek za ritem, smisel za odtenke preprostega, a domiselnega izražanja, upoštevati mora dolžine stavkov, kar je pri različnih strukturah včasih zelo težko, znati se mora vživeti v otrokov svet. Kakšne težave nam včasih povzročajo samo imena. In pesmice. Brez našega nepogrešljivega mojstra rim Milana Dekleve bi bili čisto izgubljeni. Prevajalci, ki jih zanima prevajanje za sinhronizacijo, dobijo priložnost. Za začetek preprosto risanko, s počasnim ritmom in čim manj glasovi.

Kje pa se sinhronizirajo celovečerne risanke?
V Otroškem in mladinskem programu odkupujemo licence samo za risane serije. Celovečerne risanke sodijo v uredništvo filmskega programa. Menim, da bi se sčasoma morali odločiti, da bi sinhronizirali vsaj tiste dolgometražne risanke, ki so namenjene najmlajšim gledalcem in pa tiste, ki so nastale skupaj s risano serijo, za katero smo mi odkupili licenco in jo sinhronizirali. Celovečerne risanke, ki se vrtijo v kinodvoranah, se sinhronizirajo drugje.

Si ogledate vse sinhronizirane risanke, ki pridejo v kino?
Ne, vseh ne. Ampak pogledam, kdo posoja glas, saj večino glasov dobro poznam.

Tina Tarter