Studio Cinecitta že od ustanovitve slovi kot prizorišče snemanja zgodovinskih filmov. Foto: Cinecitta Studios
Studio Cinecitta že od ustanovitve slovi kot prizorišče snemanja zgodovinskih filmov. Foto: Cinecitta Studios
Scena za snemanje 'špagetivesternov'
V studiu Cinecitta so posneli vrsto špagetivesternov, filmov, brez katerih v 60. in 70. preprosto ni šlo. Pa naj so bili nekateri še tako absurdni. Foto: Cinecitta Studios
Pustolovščine barona Munchausna
V rimskem studiu so oblikovali tudi kulise, ki so prikazovale sanjski svet, po katerem je potoval prismuknjeni baron Munchausen, o katerem je film posnel 'monthypythonovec' Terry Gilliam. Foto: Cinecitta Studios

Požar je izbruhnil v predelu, kjer so pripravljali snemanje serije o antičnem Rimu Rome, ki je nastala pod okriljem družbe HBO. Na srečo se ogenj ni razširil na tiste dele studia, v katerih so še vedno shranjene kulise in rekviziti, ki so jih uporabljali pri snemanju danes že legendarnih filmov, kot sta Ben Hur in Sladko Življenje. Škoda je velika. Plameni, ki so se vzpeli celo do 40 metrov visoko, so poškodovali sceno starega Rima, za katero so pri HBO-ju trdili, da je največja filmska scena na svetu. Studio Cinecitta je uničenje makete antičnega Rima precej prizadelo, saj so nameravali sceno ponuditi v uporabo še drugim filmskim ekipam, ki bi želele posneti nekaj scen v starem Rimu.

Pred Rimom je bil zgodovinski New York
Stari Rim ni edino mesto, ki so ga ponovno zgradili v studiu Cinecitta. V rimski 'tovarni sanj' - tako so večkrat označevali Cinecitta - so pred nekaj leti zgradili tudi veličastno rekapitulacijo New Yorka okoli leta 1800, in sicer za potrebe snemanja zgodovinske kriminalne drame Martina Scorseseja Tolpe New Yorka. Med znamenitimi filmi, ki so jih v zadnjem desetletju posneli v studiu Cinecitta, pa so med drugim še Kristusov pasjon Mela Gibsona, Zgodba o Kristusovem rojstvu Catherine Hardwicke, Misija: Nemogoče 3, Oceanovih 12, Izganjalec hudiča: Na začetku, Nadarjeni gospod Ripley in Portret gospe.

Rimski studio je bil vrsto let tudi nekakšen drugi dom režiserjem tako imenovane zlate generacije italijanskega filma. Tukaj so zelo veliko časa prebili Federico Fellini, Roberto Rosselini, Luchino Visconti, Pier Paolo Pasolini, Bernardo Bertolucci in drugi, ki so najbolj dejavno ustvarjali zgodovino italijanskega filma. Skupaj so v Cinecitta posneli več kot 3.000 produkcij, med njimi je bilo tudi 48 takšnih, ki so se kasneje okitili z oskarjem.

Za začetek filmi po Mussolinijevem okusu
Gradnja studia Cinecitta je bila eden od projektov, s katerimi je skušal italijanski fašistični diktator Benito Mussolini, ki je bil tedaj na vrhuncu svoje moči, prikazati veličino italijanske kulture. Po načrtih priznanega arhitekta Gina Peressuttija so ogromen kompleks zgradili v 457 dneh in ob njegovem slovesnem odprtju 28. aprila 1937, torej skoraj pred natančno 70 leti, je bil prisoten tudi veliki diktator. Ta in njegovi ožji sodelavci so (seveda) imeli velik vpliv na to, kateri filmi se bodo snemali v Cinecitta. Zato se ne gre čuditi, da so v prvih letih po odprtju studia tam snemali predvsem propagandne in zgodovinske filme, po koncu druge svetovne vojne pa se je Cinecitta preobrazil v enega najbolj uspešnih 'normalnih' filmskih studiev na svetu. Razcvet je doživel že v petdesetih, ko so tam ustvarili tako znamenite filme, kot so Quo Vadis (režiser: Mervyn Loy), Rimske počitnice (William Wyler), Helena iz Troje (Robert Wise), Ben Hur (William Waler) in Mirni Američan (Joseph L. Mankiewicz).

P. B.