Max Skladanowsky je namreč z bratom Eugenom (1866–1945) nasledil očeta, ki je bil strokovnjak na področju t. i. optičnega gledališča. Max je laterne z več objektivi posodobil z izdelavo bioskopa, kar mu je omogočilo spreminjajoče se prizore.

Na celuloidni trak je sprva posnel več filmskih zapisov, v naslednjih treh letih pa se je posvetil izdelavi velikega projektorja, ki je imel dva objektiva. Zanj je uporabil trakova s kovinskimi očesci, tako da sta ta dva 54-milimetrska trakova tekla vzporedno in izmenično prikazovala posnetke.

Kot dodatek varietejskim točkam
V varieteju, imenovanem Wintergarten, ki je stal v berlinskem okrožju Mitte, se je odvrtelo nekaj javnih projekcij z bioskopom, sicer pa so program sestavljale izključno varietejske točke. Nemci seveda radi poudarijo, da so se te projekcije zgodile nekaj prej kot tiste bratov Lumiere, ki so se odvrtele v Parizu.

Takoj do patenta za izum
Še na isti dan je Maxu Skladanowskyju nemški urad za patente izdal patent za napravo za intermitentno [op. a. nepovezano] naprej premikajočo se knjigo fotografskih serij. Vendar sistem bratov Skladanowsky ni uporabljal perforiranega traku, zaradi česar je bila njuna projekcija slabše kakovosti kakor tista, ki jo je bratoma Lumiere omogočala njuna naprava, ki sta jo poimenovala kinematograf.

Bioskop se je ponekod obdržal - vendar le na terminološki ravni
Projekcija z bioskopom ni omogočala enakomerne razporejenosti sledečih si sličic, poleg tega pa je omogočala tudi projiciranje le maksimalno 24 sličic, kar razloži, zakaj se naprava dolgoročno ni uveljavila. Tako je prva javna projekcija z bioskopom trajala le dobro minuto.

Na tem mestu omenimo še, da se je ime bioskop v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije in na Nizozemskem (kot bioscoop) obdržalo kot splošno poimenovanje za kino.