Odgovor naj bi podal film Rhapsody (Rapsodija), s katerim naj bi avstralski režiser Bruce Beresford že drugič v svoji karieri raziskoval življenje enega izmed znamenitih skladateljev klasične glasbe. Prvič se je v tem žanru preizkusil že z dramo Bride of the Wind (Vetrovna nevesta), v kateri je Jonathan Pryce upodobil skladatelja Gustava Mahlerja, ob ogledu filma pa se je gledalec seznanil še s paleto zanimivih osebnosti germanskega kulturnega prostora na prehodu 19. v 20. stoletje. Naj omenimo le arhitekta in začetnika gibanja Bauhaus Walterja Gropiusa ter slikarja Oskarja Kokoschko in Gustava Klimta.

Od skladateljevega odhoda v tujino ...
Rapsodija naj ne bi bila toliko glasbeni film kot predvsem pripoved o resnično romantičnem in burnem življenjskem obdobju enega najboljših skladateljev svojega časa in odličnega predstavnika ruskih skladateljev klasične glasbe, ki je nadaljevala romantično tradicijo prve polovice 19. stoletja. Film naj bi namreč skladatelja spremljal od leta 1917, ko je po izbruhu oktobrske revolucije za vedno zapustil domovino in si nov dom ustvaril v Švici in v ZDA, do leta 1940. Edward R. Pressman, izvršni producent filma, je produkcijo zaradi velikega časovnega razpona, ki ga bo zajel scenarij, ter zaradi burnih ljubezenskih pripetljajev že pred začetkom snemanja primerjal z znamenitim filmom Doktor Živago, v katerem življenja glavnih junakov prav tako pretrese revolucija v carski Rusiji.

Glavni 'vir' podatkov za scenarij je bil Rahmaninov vnuk Aleksandre Rahmaninov, ki mu je številne podrobnosti o življenju slavnega deda zaupala glasbenikova vdova. Zgodba je torej že 'sestavljena', prve kadre pa naj bi še pred koncem leta 2006 posneli v Rusiji.

'Klasik' s statusom popzvezdnika
Sergeja Rahmaninova bi lahko brez strahu, da bomo izrekli veliko neumnost, označili za enega največjih 'popzvezdnikov' prvih desetletij 20. stoletja. Še preden ga je z doma pregnal politični kaos v domovini so namreč Rahmaninovu njegovi skoraj neverjetno spretni prsti v Združenih državah že prinesli položaj velikega glasbenega zvezdnika, čigar koncerti so bili vedno znova razprodani. Celo drugi pianisti, ki so verjetno vsaj s kančkom zavisti opazovali velikega mojstra pri delu, so večkrat izjavili, da je Rahmaninovo igranje preprosto magično in veličastno.

Dolga pot do priznanja
Veliko daljša kot pot do slave v koncertnih dvoranah pa je bila pot pridobivanja naziva odličen skladatelj. Leta 1895 je njegova Simfonija št. 1 naletela na zelo mlačen odziv, kar je Sergeja Rahmaninova kljub spominu na uspeh opere Aleko iz leta 1892 pahnilo v dolgo obdobje depresije in obupa. Plodnejše obdobje so bila prva leta 20. stoletja, ko je Rahmaninov občinstvo in glasbene kritike osvojil s Simfonijo št. 2, pesmijo Otok mrtvih in Koncertom za klavir št. 3. Kot najznamenitejše Rahmaninovo delo pa se je v zgodovino klasične glasbe zapisala Rapsodija na temo Paganinija iz leta 1934, po kateri je naslov dobil tudi zgoraj predstavljeni film.